Ko zmagate bitko, ne pa tudi vojne

Alenka Vidic,
Propiar agencija


Opolnomočenje je beseda, ki mi gre zelo na živce. Pa ne zaradi tega, ker bi bila problematična ali nesprejemljiva, temveč zaradi tega, ker vidim, da je vodilni ne razumejo tako, kot bi jo morali. Vodilni si želijo, da bi njihove ekipe dobro delovale, znale samostojno peljati projekte, iskati rešitve in dejansko udejanjati vizijo podjetij ali organizacij. A kaj, ko s svojimi dejanji vstopajo v »trgovino s porcelanom« in na poti podrejo prav vse. Beseda »opolnomočenje«, ki jo izrečejo vodilni na dnevni bazi, nima nobenega stika z realnostjo, zato mi gre na živce. Vsakodnevno namreč spremljam razkorak med besedami in dejanji.



Opolnomočenje v resnici pomeni, da izpustite svojo potrebo po kontroli. Kako pričakujete od svojega zaposlenega, da bo kreativen, prodoren, uspešen in samozavesten pri izpeljavi nalog, če pa vsako njegovo odločitev, dogovor, projekt na koncu tako izmaličite, da bo v prihodnje pri vas preverjal prav vsak korak na poti do dokončne izpeljave? Nisem še srečala človeka, ki bi bil tega sposoben. V podjetjih in organizacijah si želimo samozavestnih posameznikov, a kaj, ko smo mi sami glavna ovira na njihovi poti. Opravimo krajši test na popolnoma banalni situaciji in povejte, če se vam zdi znana: svojemu direktorju prodaje poveste, da naj se pogaja s podizvajalcem o novih pogojih sodelovanja in mu pri tem poveste, da boste sledili njegovi odločitvi. To pogajanje se zgodi. In da ne bo pomote: vaš direktor je zadevo raziskal, pogledal, kakšno je stanje na trgu, in ugotovil, da je podizvajalec sicer vrhunski, a hkrati tudi predrag, da bi z njim sodelovali pri vsakem projektu. Zato že takoj predvidi pogoje, pod katerimi lahko vaše podjetje z njim sodeluje, saj predstavlja dodano vrednost, a hkrati ohrani tudi vaš dobiček. Vse zato, da se lahko na koncu zaključi z obojestranskim zadovoljstvom – direktorja prodaje in podizvajalca. O tem vas obvesti in sledite njegovim argumentom, se z njimi strinjate in vse je v najlepšem redu. Nato pa ob prvem računu, ki ga podizvajalec pošlje, doživite šok in hladen tuš realnega zneska in vaša čustva prevzamejo »volan«. Takrat preidete v »nova« pogajanja ter oblikujete zgodbo po svoje – če naredimo prevod: zavrnete račun in obtožujoče javite podizvajalcu, da si tega zneska (navkljub dogovoru in dobro opravljenemu delu) ne zasluži. Podizvajalec ni zadovoljen, kar seveda predstavlja manjši problem, saj nihče ni nenadomestljiv – kaj pa vaš direktor prodaje? Ali ekipa, ki bo morala delati s strankami, ki hočejo in zahtevajo tega podizvajalca? Zmagali ste eno bitko. Ste dobili vojno?


V kolikor želite članek prebrati v celoti
se prosim naročite na HR&M revijo.

NAROČITE SE

REVIJA HR&M

JE NEPOGREŠLJIVA SOPOTNICA ...

... voditeljev, HRM managerjev in vseh strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem vodenja, razvoja ljudi.
Priporočamo jo tudi managerjem, ki vršijo svoje kadrovsko poslanstvo in jim ni vseeno, kako voditi zaposlene.


K branju so vabljeni tudi vsi drugi, ki želijo z odličnim vodenjem in ravnanjem z ljudmi pri delu dosegati
nadpovprečne rezultate.