Na pokoj gledam kot na prisilno brezposelnost

Tamara Valenčič,
Uredniški odbor revije HR&M


Alenka Žnidaršič Krajnc je ženska brez dlake na jeziku in neposredna, iskriva ter prepričljiva sogovornica. Je podjetnica in voditeljica, ki je znana po vodenju s trdo roko, lastnica treh podjetij, ki zaposlujejo skoraj osemsto ljudi. Umika se iz vodenja in vrste prepušča mlajši generaciji, tudi članom svoje družine. Hkrati pa nikoli ne preneha razmišljati o novih poslovnih idejah.



Za sogovornico smo jo izbrali zaradi njenih razmišljanj o starosti, izzivih podaljševanja kakovosti življenja ter odgovornosti do ljudi starejše generacije. Pa je znova presenetila z iskrivimi razmišljanji o novih generacijah in prednostih prepleta različnih generacij.



Pri svojih 58 letih imate 36 let delovne dobe. Že razmišljate o upokojitvi? Kaj za vas sploh pomeni ta pojem?
Pred nekaj dnevi sem dobila dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki me je popolnoma vrgel s tira. Spomnili so me, da bom čez štiri leta izpolnila pogoje za predčasno upokojitev. A res želimo, da gredo tako aktivni ljudje, kot sem jaz, v penzijo? Oziroma da me celo priganjajo? Zjezilo me je dejstvo, da obstaja državni aparat, ki na podlagi nekega dokumenta ljudi »priganja« v upokojitev. Na pokoj gledam kot na prisilno brezposelnost, v kateri lahko človek zares stagnira. Potrjeno dejstvo je namreč, da danes ljudje ohranjamo psihične in fizične sposobnosti nekje v povprečju do 77. leta, če smo le zdravi in vzdržujemo kondicijo.

Pa vendar vsi ne razmišljajo tako. Med brezposelnimi je kar 27 odstotkov starejših od 55 let, kar tretjina jih pred upokojitvijo dve leti preživi na zavodu. Kje je težava?
Naš sistem nikakor ni usklajen s filozofijo, ki jo ta družba vzpodbuja. Težava je večplastna in prisotna v sistemskem pristopu do vseh generacij. Država tukaj preliva denar brez repa in glave in brez usmeritev. Ministrstvo za delo je pred kratkim ponujalo delodajalcem spodbude za zaposlovanje starejših od 55 let. Pri nas se pojavlja starostni »-izem«, ki določa, da začetniki dobijo nižjo plačo, medtem ko ljudje starejši od 55 let, sodijo v zaščiteno kategorijo, na trgu dela pa tudi zaradi dodatkov na delovno dobo veljajo za dražjo delovno silo. Jaz se recimo zavzemam za zaposlovanje ljudi, ki so že v pokoju in bi radi še delali. Ovire so pravne in tehnične narave ter skorajda prepoved dela tem ljudem in to je za družbo nesprejemljivo. Ti ljudje živijo v revščini in namesto da bi za njih na zavodu odprli zaposlitveno točko, jim skoraj ne dovolimo delati.
Ali pa poglejmo politiko socialnih transferjev. Nemalokrat ljudje preračunajo, da se ne splača dobiti zaposlitve, saj bo že tako nizka plača vplivala na njihove socialne dodatke.
Te dni se govori o dvigu minimalne plače in v isti sapi seveda govorimo o dvigu vseh drugih socialnih transferjev. Ne samo država, tudi vsi mi moramo začeti spodbujati delo, ne pa iskanje lukenj.

Kje pa vidite vlogo delodajalcev pri reševanju teh problematik?
Delodajalci smo seveda pragmatični in si z zaposlitvijo omenjenih skupin predvsem ne želimo povečevati problemov. Različne skupine zaposlenih predstavljajo različne probleme – (pre)mladi ljudje predstavljajo strošek uvajanja. Pravice mladih mamic, potencialne porodnice, mladi očki, ženske po 45. letu ... Vsi imajo pravice, ki presegajo neke, za poslovni proces nesprejemljive roke in za delodajalca predstavljajo problem. V praksi recimo prihaja do intenzivnega odpuščanja ljudi tik pred 55. letom, saj potem sodijo v zaščiteno kategorijo.
Delodajalci se obnašamo racionalno. Vam pa iz izkušenj povem, da zaposliti starejše ljudi pomeni lahko tudi prednost. Na Prvi smo zaposlili nekaj takih, ki so bili dejansko odpuščeni zaradi zgornje pragmatičnosti, pa so k nam vendarle prinesli znanje, ki ga prej nismo imeli.

Sodobni HRM pristopi lahko tovrstne probleme ublažijo...
V malih in srednjih podjetjih ne moremo delati čudežev. Tudi HR-jevci ne. Nimamo toliko ljudi, ki bi lahko nadomeščali ali postali nasledniki. Če ljudje predolgo čakajo na izziv, gredo naprej. Verjamem seveda, da dobro delo z ljudmi znižuje bolniške odsotnosti, vendar obstajajo ljudje, ki znova prekalkulirajo nadomestilo za bolniško odsotnost in ugotovijo, da večje razlike v plačilu ni.
Tukaj bo treba tudi sistemsko nekaj spremeniti, sicer bo HRM stroka izgubila argument za vse instrumente in vzvode.

Ne verjamete v socialno državo?
V vsakem trenutku sem za socialno državo, za takšno, ki poskrbi za vsakega človeka v stiski, po drugi strani pa moramo ljudi spodbujati k delu in jim dati motivacijo za delo, ne pa da izrabljamo vse elemente socialne države. Ne želim presojati, kje se začne problem predolge porodniške ali porodniške obeh staršev. Vendar je dejstvo, da v Sloveniji že primanjkuje delovne sile in jo bo še bolj, in morali bi se vprašati, kako to delovno silo bolje angažirati.

Iz vodenja Prve osebne zavarovalnice ste se popolnoma umaknili in pustili prostor mlajšim. Kaj počnete sedaj?
Umaknila sem se tudi že skoraj iz skupine Prva Group. Nisem pa nehala razmišljati, kako naprej v poslih. Trenutno razmišljamo o nakupu kakšnega podjetja, osebno pa pripravljam nov produkt. Imam še veliko volje, idej in energije za ustvarjanje novega.

Pravite, da ste ustanovili več start-upov? Kaj natanko je za vas start-up?
Tukaj sem malo starokopitna in trdim, da je vsako podjetje, ki ga ustanoviš sam in iz nič, v bistvu start-up, zagonsko podjetje. Pomembno vprašanje pa je, kje je vir denarja – moj vir denarja na začetku moje poti je bilo moje osebno svetovanje, torej je bila investicija moja.
Sedaj razmišljajo drugače, imajo idejo in se vprašajo, kdo bo dal denar za to idejo. V tem novem kripto svetu pa je logika celo drugačna. To je zame, moram priznati, sicer malo zmešano podjetništvo, ki ga ne razumem. Prav je, da spodbujamo razvoj idej, vendar brez tega, da podjetnik nosi riziko, to ne bo daleč prišlo. Mislim, da se bo to moralo v prihodnosti spremeniti.

Niste pa več na vrhu lestvice najbogatejših Slovencev?
To me prav nič ne boli. Jaz želim vsem, ki so veliko ustvarili, da to podvojijo.

Na vrhu lestvice sta ravno startupovca.
Ja, ampak onadva sta svojo idejo res razvila sama in to odlično. Idejo so pripeljali dovolj daleč in jo tudi vsebinsko pravilno razvili. To je pomenilo dolgo in dobro delo, tako da kapo dol.

Vaš zadnji »start-up« je bil Moj pogrebni načrt, storitev, ki omogoča, da pravočasno poskrbiš za izvedbo svojega pogreba.
Tako je. Vendar imam že nove ideje in razmišljam o še kup drugih storitvah in produktih. V šestih mesecih bo več znanega.

V vaši zadnji knjigi »Dočakal boš pokoj!« nizate kup dobrih nasvetov, kako poskrbeti za kakovostno starost. Ne morem mimo spoznanja, da je za mojo generacijo že malo prepozno udejanjiti vse naštete ukrepe.
Žal je dejstvo, da generacija, ki ima danes 45 let, ne more več dovolj prihraniti, da bi lahko reševala svojo dostojno upokojitev. Zakonodaja nam tega instrumenta ni odprla prej, o tem se je tudi premalo govorilo. Generacija 50+ pa ima še vedno možnost. Večina njih ima sorazmerno v redu prihranke v premoženju, če ne drugače v nepremičninah. Oni imajo še čas razmišljati o ustreznih ukrepih. Drugega izhoda, razen revščine, tukaj ni.
Ko pridemo do mladih, imajo možnosti veliko. Vsak lahko varčuje. Alternativ je veliko. In tukaj se zame začne tudi vprašanje odgovornosti delodajalca. Podjetja morajo poskrbeti za svoje ljudi.

Prva osebna zavarovalnica je na slovenskem trgu prva ponudila kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje. Kako ste orali ledino?
Na začetku ni šlo nikamor. Trajalo je petnajst let, da so podjetja razumela prednost tega. Žal pa tudi danes, ko se o tem veliko govori, številke niso spodbudne. Od približno milijona delovno aktivnih ljudi ima le okrog 150.000 ljudi prednost, da jim delodajalec to omogoča. Plus seveda še približno toliko v javnem sektorju, kjer pa vplačujejo zgolj minimum. Anglija je pred dvema letoma odredila obvezno vključitev malih podjetij v sistem plačevanja kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Pri zasebnih podjetjih gre tukaj vedno za vprašanje stroška, čeprav to predstavlja davčno olajšavo. Tudi delavcem to ni prioriteta, raje izberejo višjo plačo.

Bi lahko naredili kaj na področju ozaveščanja ljudi?
A ste v zadnjih dvajsetih letih slišali kateregakoli državnega voditelja, ki bi kje v javnosti povedal, da lahko ljudje pričakujejo zelo nizko pokojnino?

Ponujate tudi dodatno invalidsko in družinsko zavarovanje za podjetja. Kako ste uspešni tukaj?
Za to med podjetji skoraj ni bilo interesa, čeprav je tudi v tem primeru davčna olajšava in da je to za zaposlene lep ukrep. Večina se jih za to na novo ne odloča.

Pa vendar se že več kot desetletje in pol v Sloveniji na veliko govori o družbeni odgovornosti podjetij?
Jaz bom rekla celo tako: v nekaterih podjetjih, kjer se zelo na glas deklarirajo in promovirajo kot družbeno odgovorna, si lastniki oziroma direktorji ne vzamejo niti pet minut časa za razpravo o dodatnem pokojninskem zavarovanju za svoje zaposlene. Polna usta so jih in osebnih nastopov, nimajo pa časa niti za vljudnostni obisk. Govorim iz izkušenj.

Mlada generacija, pravijo, ne verjame v pokojninski sistem. Veliko se govori o generaciji Y in kakovosti delovne sile, ki prihaja. O problemih. Kako gledate na te polemike?
Veliko se pogovarjam z mladimi. Srečujem jih na svojih potovanjih. Živijo drugače. Verjamejo v druge stvari. Verjamem, da ne bodo delali tako, kot delamo mi. Želijo si delati od doma ali od koder koli, želijo potovati, vmes nekaj zaslužijo in gredo naprej, ne želijo se zaposliti, želijo več fleksibilnosti. Ne pristajajo na dvajset dni rednega dopusta. Ne vem, zakaj jih silimo, da živijo po naše. In ne, ne potrebujejo kredita. Nočejo ga. Ne potrebujejo stanovanja ali avta. Njihov življenjski stil je drugačen. Nisem v skrbeh za to generacijo z vidika pokojnine. Mladi bodo državi povedali, kaj pričakujejo in država se bo morala temu prilagoditi.

Veliko vaših idej je privedlo do produktov za starejše in za kakovostno starost. Razvijate tudi kaj za mlade?
Ravno včeraj sem sedela s štirimi zelo mladimi fanti. Na mizo sem jim dala svojo poslovno idejo za mlade. In sem med poslušanjem prišla do ugotovitve, da bodo oni kot uporabniki razvili boljši produkt, ki bo za njih pravi. Potrebovali pa bodo izkušnje in znanje starejše generacije.
Stvari, ki jih ne razumem, delam z mladimi, ki jih razumejo in rabijo, vidim pa, kje imajo problem in tam jim lahko pomagam. In ravno tukaj vidim največji most med novim in starim svetom. Mladi imajo potrebe in imajo ideje. Izkušeni smo tu dobrodošli, ker vemo, kako se projekt izpelje, kako se ga financira in tako naprej. In lahko jim pomagamo projekt pripeljati do uspeha.


REVIJA HR&M

JE NEPOGREŠLJIVA SOPOTNICA ...

... voditeljev, HRM managerjev in vseh strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem vodenja, razvoja ljudi.
Priporočamo jo tudi managerjem, ki vršijo svoje kadrovsko poslanstvo in jim ni vseeno, kako voditi zaposlene.


K branju so vabljeni tudi vsi drugi, ki želijo z odličnim vodenjem in ravnanjem z ljudmi pri delu dosegati
nadpovprečne rezultate.