Nove managerske kompetence:
Politična inteligenca ali vodenje z ustrahovanjem?

Brane Gruban,
ABC (Accredited Business Communicator), Dialogos


O primernosti posameznega sloga vodenja je bilo v zgodovini managementa prelito veliko črnila in potrošenih veliko (zlasti ameriških) dolarjev. Avtorji so si enotni v spoznanju, da je najbolj primeren »demokratičen« slog vodenja – za razliko od »avtokratskega«. Malo ali nič pa ne povedo, kateri slog je najbolj učinkovit.


Zato je preveč poenostavljeno delitev na dva razmeroma ohlapno definirana sloga vodenja že pred časom nadomestil t. i. situacijski model vodenja, ki je uvedel direktivni, posvetovalni, prepričevalni slog vodenja in slog imenovan delegiranje. Med novostmi v pristopu k vodenju pa v zadnjem času znova veliko pozornosti ponuja kontroverzni koncept politične inteligence (PQ), ki pa se, poleg že bolj znanih konceptov klasične inteligence (IQ), čustvene inteligence (EQ) ter socialne inteligence (SQ), uveljavlja postopoma. Vse kaže, da je vzrok za to tudi polemika o novih profilih »voditeljev«, kot je Donald Trump, ki v znatni meri »poosebljajo« ta za številne sporen koncept voditeljstva.


Stereotipov o trdem, »neizprosnem«, če ne že kar brutalnem »šefu«, ki mu grožnje, ustrahovanje in izzivanje sodelavcev niso prav nič tuje, pravzaprav nikoli ni zmanjkalo – ne v tujini in ne v slovenskem okolju. Vprašanje je le, kako da razmeroma veliko takšnim vodjem sploh uspe in jim pot do samega vrha velikih organizacij ali korporacij ni onemogočena že na samem začetku? Gre pri tem res za ustrahovanje podrejenih sodelavcev, česar ni mogoče z ničimer upravičiti, za strah, ki nikoli ni primeren sopotnik ustvarjalnosti in rezonantne organizacijske klime? Iz študij čustvene inteligence je znan podatek, da organizacijska klima vpliva z blizu 20 odstotki na poslovno uspešnost, medtem ko prav vodje s svojim načinom vodenja prispevajo k tej klimi od 58 do 72 odstotkov. Kako potemtakem sploh lahko uspe številnim vodjem z nizko čustveno inteligenco? Med pogosto omenjenimi razlagami za ta nenavaden fenomen je prav njihova sposobnost uveljaviti svoj vpliv in moč, ki se sicer pogosto kažeta v manifestacijah vedenj, ki mnogim povzročajo »metuljčke« v želodcu – ti vodje so grobi, glasni, brutalno direktni. Si lahko pri tem prikličete v spomin Steva Jobsa? Zlahka. Pod krinko(?) njihove izjemne trdnosti v zagovarjanju lastnih stališč in pozicij pa vendarle ne zasledimo žalitev z namenom lastnega dobrega počutja, zaničevanja sodelavcev, ali popolne nezmožnosti poslušanja. Nasprotno. V njih najdemo avtentično, globoko zasidrano sposobnost razumevanja, kaj dejansko motivira ljudi, kaj spodbuja in premika posameznike in kaj najbolj opredeljuje organizacijska vedenja. Tej fluidni sposobnosti danes pravimo politična inteligenca, ki seveda nima nobene povezave s politično ideologijo, razen v žlahtnem razumevanju politike kot fenomena moči in vplivov ter interesov.



V kolikor želite članek prebrati v celoti
se prosim naročite na HR&M revijo.

NAROČITE SE

REVIJA HR&M

JE NEPOGREŠLJIVA SOPOTNICA ...

... voditeljev, HRM managerjev in vseh strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem vodenja, razvoja ljudi.
Priporočamo jo tudi managerjem, ki vršijo svoje kadrovsko poslanstvo in jim ni vseeno, kako voditi zaposlene.


K branju so vabljeni tudi vsi drugi, ki želijo z odličnim vodenjem in ravnanjem z ljudmi pri delu dosegati
nadpovprečne rezultate.