Intervju s Klementino Šuligoj, ravnateljico OŠ Trbovlje
Produktivna energija, ki se ustvarja na etični pogon

Dr. Danijela Brečko,
vodja Nacionalne raziskave Organizacijske energije 2016


»Prepričana sem, da je organizacijska energija tudi na drugih osnovnih šolah visoka, le da se po navadi takim raziskavam ne priključujejo,« pravi Klementina Šuligoj, ravnateljica OŠ Trbovlje, ki je konec lanskega novembra na HR&M konferenci v Ljubljani prejela nagrado za najboljši indeks organizacijske energije v dejavnosti Storitve. V šolstvu ni denarnega nagrajevanja, trinajste plače ali božičnice.


Zadnja leta so bila zaradi varčevanja celo napredovanja zamrznjena, zato je motivacija za učiteljski poklic drugje. S Klementino Šuligoj smo se pogovarjali o tem, zakaj in kako dosegajo produktivno energijo, kakšne imajo pri tem vloge in vplive ravnatelji, učitelji, učenci in starši.


Na kaj ste najprej pomislili, ko je do vas prišlo povabilo k sodelovanju v raziskavi Organizacijska energija?
Takoj, ko sem vabilo prebrala, sem vedela, da odgovor na vprašanje, kakšna je organizacijska energija naše šole, zanima tudi mene.
Sicer letno izvajamo interne ankete o klimi in zadovoljstvu med zaposlenimi, vendar je vpogled od zunaj vedno dobrodošel, kar so nam svetovali tudi presojevalci na SIQ.
Poleg tega se zelo dobro zavedam, kako pomembna je pozitivna energija med zaposlenimi v šoli, saj le tako lahko delo dobro teče in ga učitelji z veseljem opravijo.


Zakaj ste povabilo sprejeli?
Preden sem povabilo sprejela, sem se posvetovala še s pedagoginjo Lijano Pajer, ki je na naši šoli zadolžena za izvajanje in analizo anket o klimi in zadovoljstvu. Obe sva bili mnenja, da želiva vedeti, kako in kaj občutijo naši zaposleni, če jih o tem povpraša nekdo zunaj šole. Na ta način bomo ugotovili, kje so potrebne izboljšave in kaj še lahko naredimo na področju energije na naši šoli.


Kakšna pričakovanja ste imeli pred začetkom raziskave. Ste morda pomislili, da boste zmagovalci panoge Storitve?
Nisem razmišljala o tem, da bi lahko bili zmagovalci, čeprav občutim, da je energija na naši šoli med zaposlenimi zelo pozitivna, čedalje bolj se povezujemo in spodbujamo drug drugega. Pravzaprav nisem vedela, katera podjetja, organizacije ali zavodi se bodo prijavili k raziskavi in se res nisem obremenjevala z uvrstitvijo. Sama tudi nisem izpolnjevala vprašalnika in zato tudi nisem poznala vprašanj. Pomembno mi je bilo, kaj bo pokazala anketa zunanjega izvajalca, da bi videla, ali so občutki, ki mi jih dajejo zaposleni, tako učitelji kot administrativno-tehnično osebje na šoli, pravi.


Kako se pri vas kaže produktivna energija, tako na oko in kako jo spodbujate?
Pri učiteljskem delu se produktivna energija kaže seveda predvsem pri delu z učenci. Tudi rezultati učencev, ki jih dobimo iz različnih raziskav, tudi mednarodnih (Timss, Pirls), ne kažejo vedno tistega, kar se na šoli dogaja. Lahko rezultati učencev niso najboljši, vendar vemo, da smo z učenci, ki so bili v raziskavo vključeni, naredili veliko, iztisnili iz njih največ, kar smo lahko.
In obratno, lahko imamo generacijo učencev, ki je zelo sposobna, rezultati so odlični, mi, učitelji, pa nismo naredili dovolj na drugih področjih, na vrednotah.
Sama produktivno energijo pri učiteljih lahko spremljam tudi po tem, kako se učitelji zavzemajo za svoj razred, kakšne ure jim pripravljajo, kako se zavzemajo in delajo z učenci s posebnimi potrebami ali z nadarjenimi učenci, kaj vse jim poleg rednega pouka še ponujajo (interesne dejavnosti) ter katerih projektov, prireditev in tekmovanj se učitelji lotevajo.


Kaj pa energija udobja? Jo je treba spodbujati, ali pride kar sama po sebi?
Mislim, da energija udobja zelo hitro sama zaide v kolektiv in verjamem, da je v začetku sploh ne vidimo in ne občutimo, saj se imamo še vedno fino in smo zadovoljni, pa še dela in dodatnih dejavnosti ob rednem delu je manj.
Priznam, da bi se tudi mene kdaj polotila, vendar imamo na šoli toliko učiteljev z različnimi idejami po novih projektih, da me zelo hitro potegnejo od misli, da bi se med šolskim letom lahko malo oddaljila, ne le fizično, tudi čustveno. Ko pridejo z idejo ali izboljšavo, ki bi jo lahko izvedli, v mojo pisarno, in ko vidiš, kako so navdušeni, kako razlagajo, kako so že popolnoma pri stvari, katere podrobnosti vse so že premislili ter kako jim oči žarijo, potem je to to. Sem že poleg, snujemo tim in razvijamo idejo dalje.
Seveda so tudi naloge, ki si jih skupaj zastavimo v razvojnem načrtu šole. Pri teh nalogah sem pobudnica jaz in v tem primeru se stvar obrne, torej je potrebno videti tiste zaposlene, ki so že blizu cone udobja in jih skušati potegniti nazaj, jih motivirati in navdušiti. Ne uspe vedno, nekaterim je ta cona zelo ljuba, vendar na naši šoli ne prevladuje.


Če kdaj in kako pa se pri vas pojavita manj kakovostni energiji, kot sta malodušje ter energija razjedanja?
Menim, da se občasno pri posameznikih ti dve energiji pojavljata, celotna šola pa je preveč pozitivna, da bi se to lahko prikradlo v celotno organizacijo.
Teh dveh manj kakovostnih energij ne občutim le jaz kot vodja, ampak tudi drugi učitelji. Če je oseba dojemljiva in če še ni globoko »pod črto odgovornosti«, kot bi rekel J. Prgič, potem se tega zave in sprejme spodbude kolegov.
Težko je, če se oseba ne zaveda, da oddaja negativno energijo, če zavrača sodelovanje in pomoč. Vodja in sodelavci lahko ponudimo “ogledalo”, motiviramo in spodbujamo na različne načine – vendar je to neuspešno, dokler posameznik sam ne uvidi, da je to problem.
Vsakdo kdaj zdrkne pod »črto odgovornosti«, vendar menim, da trenutno v naši šoli kar hitro vsi znova splezamo nad to »črto«.
Vsaka organizacija ima določene težave z negativno energijo, saj je pri velikem številu zaposlenih (pri nas 90) tudi veliko število osebnostno zelo različnih ljudi. Menim, da je povsem normalno, da v organizacijah prihaja do nesoglasji. Težava nastane, če ta nesoglasja vodijo v razočaranje in odmik od kolektiva. Trudim se, da taka nesoglasja zaposleni razčistijo, če je potrebno, se pogovorimo skupaj, sploh če so čustveno preveč vpleteni in je bila kakšna reakcija prehitra. Na koncu vedno ugotovimo, da smo vsi delali za isti cilj, le na medsebojni komunikaciji smo padli.


Vaše glavne »stranke« so otroci in starši. Vam otroci dajejo ali jemljejo energijo?
Kot sem že na podelitvi nagrade dejala: »Če bi otroci jemali energijo, potem bi imele šole resen problem.« Seveda so trenutki, ko te dobesedno »izžamejo«, prevladujejo pa tisti, ko te s svojo prisrčnostjo, iskrenostjo, humorjem in zvedavostjo razveselijo in nasmejejo. Seveda pa je pomembno tudi to, da učitelj v razredu oddaja pozitivno energijo. Otroci to občutijo in sprejmejo ter potem dvojno vrnejo.
Če mislimo, da bodo otroci kar dajali, se motimo. Smo le šola in zahtevamo ogromno stvari: red, disciplino, domače naloge, preverjamo in ocenjujemo znanje, želimo, da sodelujejo pri različnih dejavnostih šole in utopično je pričakovati, da bodo najstniki vse to odprtih rok sprejeli in sledili vsem našim zahtevam. Če učitelji pokažejo svojo zavzetost, svojo pozitivno naravnanost, jo učenci začutijo in veliko lažje jih motiviramo, da nam sledijo.
Da, otroci dajejo, vendar morajo tudi učitelji za to nekaj storiti.


Kaj pa starši? Dajejo ali jemljejo?
Pri tem vprašanju bom pozitivna in se ne bom ozirala na tisti majhen odstotek staršev, ki nima jasnega pogleda na svet in ne delajo v dobro svojega otroka.
Moje izkušnje s starši so pozitivne, naši starši so zelo konstruktivni. Radi povedo, kaj jih moti, kaj jim ni všeč, vendar zelo dobro poslušajo naše argumente in vidijo, da se jim znamo v določenih primerih približati. Pomembno se mi zdi, da tega ne izkoriščajo, da razumejo, da za določenimi odločitvami trdno stojimo in jim damo vedeti, da jih ne bomo spreminjali. V letih, od kar sem ravnateljica, so mi starši dali občutek, da zaupajo našim učiteljem.
Učitelji smo ob koncu leta najbolj veseli pohval staršev, te tako lepo pogrejejo, dajo energijo za naprej. Da vidiš, da opazijo, da si se celo leto razdajal. Da nisi samo podajal snovi in suhoparno izvedel učne ure, temveč tudi poslušal težave, svetoval, se z učenci pogovarjal tudi o drugih temah, pri naših najmlajših jih tudi pocrkljal, pobožal, obrisal solze in potolažil.
Priznam, da bi bilo javnih in glasnih pohval s strani staršev lahko več, ker si naši učitelji to zaslužijo in ker vemo, kako so na drugi strani pripombe staršev zelo hitro javne in glasne.


Kaj vam pomeni nagrada za najboljši indeks organizacijske energije v panogi Storitve?
Nagrada meni osebno veliko pomeni. Dobili smo jo ob zaključku mojega prvega mandata na mestu ravnateljice. Pred tem sem na OŠ Trbovlje delala kot učiteljica in se prav tako zelo dobro počutila v kolektivu. Dobro se spominjam prve predstavitve, ki sem jo imela za to delovno mesto. Zavedala sem se, da nimam izkušenj z vodenjem tako velikega kolektiva, niti z organizacijo, kaj šele z vso zakonodajo in financami. Dejala sem, da v začetku ne želim postavljati visokih in nedosegljivih ciljev ter da je eden izmed ciljev ta, da šola in odnosi med nami ostanejo vsaj na takem nivoju, kot so bili. To pozitivno klimo sicer na šoli dnevno občutim, nagrada pa to še potrjuje.
Zelo sem vesela, da mi je uspelo, da sem v teh petih letih kljub drugemu delovnemu mestu ohranila zaupanje sodelavcev in odlične odnose. Verjamem, da zaposleni to občutijo in so zato rezultati v tej raziskavi tako visoki.


Kakšni so vaši načrti pri gospodarjenju z organizacijsko energijo v prihodnje?
Prvi cilj je, da kot šola ne smemo mirovati, treba je dalje in se lotevati vedno novih stvari. Najslabša stvar, ki se lahko zgodi učitelju, je to, da zapade v rutino. In potem smo pri coni udobja in počasi vse manj zadovoljni, bolj nergavi in lahko preidemo v cono malodušja.
Kot drugo se zavedam, da je potrebno paziti, da se k novostim pritegne čim več različnih učiteljev. Izzvati je potrebno tiste, ki se bližajo coni udobja. Če so v nove projekte vključeni eni in isti učitelji, lahko to sproži ravno nasprotni učinek. Utrujenost, posledično brezvoljnost in malodušje, česar pa seveda ne želimo.
In tretje, pomembno se mi zdi, da stvari ne počnemo le zato, da bi bila šola na boljšem glasu, temveč zato, ker učitelji verjamejo, da bo to koristilo našim učencem. Zato so še bolj motivirani in delo z veseljem opravijo.


Kaj bi priporočali drugim hramom modrosti, še zlasti osnovnim šolam?
Prepričana sem, da je organizacijska energija tudi na drugih osnovnih šolah visoka, le da se po navadi takim raziskavam ne priključujejo.
V šolstvu ne moremo nagrajevati z denarjem, ni delovne uspešnosti, ni 13. plače, ni božičnice. Možna so napredovanja učiteljev v nazive in v plačne razrede, vendar moram poudariti, da so bila v zadnjih letih zaradi varčevanja v javnem sektorju vsa napredovanja zamrznjena. V šolah velja le pohvala za dobro opravljeno delo, mogoče članek o dobro opravljenem delu na spletni strani šole ali v lokalnem časopisu ter pristno veselje sodelavcev ob uspehih kolegov.
Menim, da se za učiteljski poklic odločajo osebe, ki so motivirane, empatične, čustvene, sodelovalno naravnane … Takšne osebe lahko motiviraš s pohvalo.
Dobro delo in trud, ki ga vlagajo učitelji v šolo, je potrebno videti in ga javno in glasno pohvaliti. Dnevno je treba sodelovati z učitelji, jim dati vedeti, da poznaš njihovo delo, težave in seveda tudi uspehe. Prepričana sem, da vsi ravnatelji to počnemo in se zavedamo, da naši kolektivi delujejo na ta etični pogon.

REVIJA HR&M

JE NEPOGREŠLJIVA SOPOTNICA ...

... voditeljev, HRM managerjev in vseh strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem vodenja, razvoja ljudi.
Priporočamo jo tudi managerjem, ki vršijo svoje kadrovsko poslanstvo in jim ni vseeno, kako voditi zaposlene.


K branju so vabljeni tudi vsi drugi, ki želijo z odličnim vodenjem in ravnanjem z ljudmi pri delu dosegati
nadpovprečne rezultate.