Osebno: zgodba moje izgorelosti in mehčanja svojih robov
Wu ji bi fan*

Katja Krasko Štebljaj,
vodja Službe za odnose z javnostmi, ELES


Avtorica grafik: Romina Kavčič


Pri srcu me je tiščalo, kot bi se nanj usedel kakšen traktor. Utrip je bil podoben pobesnelemu bobnarju na divjih gobicah. Zvok srca je preglasil ves hrup in kaos okoli mene. Vrtoglavica in slabost, dan in noč, dolge mesece, sta moj svet postavili v novo, vrtečo se perspektivo. Vsakič znova le v levo, levo in levo, da sem ponoči, v strahu, da bom padla s postelje, držala moževo roko. Glava je postajala podobna ekonom loncu, ki ga bo zdaj zdaj z vsebino vred – samo meglo – razneslo na tisoče delčkov. Koncentrirati se nisem mogla več. In to jaz, človek, ki je v kriznih službenih situacijah, ko so že vsi »pocrkali«, iz petnih žil črpala energijo in znanje.



Razdražljivosti, podobni ranjenemu levu, se je pridružil neznosen občutek utrujenosti, telo je pridobilo tono teže, da nisem bila več sposobna hoditi, prespala sem cele dneve. Postala sem občutljiva na vse dražljaje. Doma sem nosila delavske protihrupne slušalke, cele dneve sem ležala le v zatemnjeni sobi. Kaj sem pravkar rekla, s kom sem se danes pogovarjala ... ničesar se nisem spomnila. Zažgane jedi na štedilniku so bile na vsakodnevnem meniju. To nisem več bila jaz.

Telo je psihofizičnemu in čustvenemu izčrpavanju ter neodločnemu postavljanju meja, ki so že nekaj let gradili izčrpanost, odločno reklo ne. V mojem telesu je dobesedno zmanjkalo elektrike. Hitri svet je tekel mimo mene. V moji počasnosti brez kančka moči in energije, napolnjeni s samimi bakterijskimi, virusnimi napadi in avtoimunskimi odzivi, so se pomladi v postelji pridružili še poletje, jesen in zima v postelji, pa znova pomlad v horizontali. Izgorevanje je potekalo na telesni, mentalni in čustveni ravni. Zaradi hudega avtoimunskega odziva sem izgubila mnogo las in iz telesa mi je »izsesalo« 14 kilogramov teže. Načrt preležati teden dni in ozdraveti je kaj kmalu postal zelo naiven.


Smrt namišljenega dela sebe

»Človek ni stroj.« Charlie Chaplin

Odkar pomnim, sem želela več in največ ter bolje in najbolje. V športu, službi, družini. Bila sem prezahtevna do sebe in svojih bližnjih. Kljub dolgoletni izčrpanosti, ko sem doma tarnala, da ne zmorem več, v službi pa sem bila v nameri, da bi si vzela daljši neplačan dopust, neodločna, je moja storilnost samo še rasla. Moje gorivo je bil adrenalin. Maska navidezne moči in trdnosti je padla z diagnozo: zadnji stadij sindroma adrenalne izgorelosti – adrenalni zlom. Pred to »smrtjo« namišljenega dela sebe, v katerem je bil prostor le za večni uspeh in neranljivost, sem se že dolgo počutila, kot bi drvela na najhitrejšem japonskem vlaku. A zasilne zavore nisem mogla doseči. Upala sem le, da iztirjenje tudi preživim ter da bom imela dovolj moči za novo »rojstvo« brez namišljenega oklepa.


Kronična vnetja dihal so telesu izpila še zadnjo energijo. Izjemno zahtevna služba, majhni otroci, smrti v bližnji družini, bolni starši, visoko intenzivni športni treningi petkrat na teden, odprave na različne konce sveta, pro bono PR projekti, nenehno črpanje novega znanja in predajanje le-tega študentom odnosov z javnostmi ter pod predpražnik pometena čustva so še dodatno tlakovali pot. Osebni zdravnik ni pravilno opredelil vzroka za moja nenehna vnetna stanja, ki so več let zaradi stresa mojemu telesu »pila« energijo, in končala sem nemočna v postelji z adrenalno izgorelostjo. Ta ima po treh predhodnih stopnjah, ki trajajo leta, svoj vrhunec v adrenalnem zlomu. Stanju, ko globoko razočaran človek ostane popolnoma brez psihofizične energije. Vsak napor, celo najmanjši vsakodnevni, in to po tem, ko sem zdesetkala vse svoje obveznosti, me še leto dni po adrenalnem zlomu pahne v osamitev in počitek. Tako še dandanes urim svojo potrpežljivost, živim v krču pasivnosti in nenehnem strahu, da sem si s čim morda želela preveč. Simptomi se lahko namreč še nekaj let periodično vračajo ob obremenitvah in tako se znova zažene nov cikel izčrpavanja. Zgodi se t.i. manjši »crash« (tudi meni se je že), ki kolesje okrevanja mojih nadledvičnih žlez samo zavrti nazaj.


Adrenalni zlom, stanje občutne fizične, psihične in/ali čustvene izčrpanosti lahko prinese tudi hude telesne bolezni, kot so na primer možganska kap, revmatoidni artritis, multipla skleroza … Na žalost sem v času svojih hospitalizacij spoznavala celo take, ki jim je adrenalni zlom ohromil dele telesa, odvzel možnost govora. Telo je odklopilo, reklo je, da ima dovolj, in začelo delovati na minimalnih obratih, saj bo le tako lahko preživelo.

Meni najbližja definicija izgorelosti je zato prav gotovo ta, da je izgorelost ena od oblik protesta proti neravnovesju v organizmu. Ta se namreč upira našemu »neravnovesju«, vedenju, stališčem in načinu življenja ter nam tako sporoča, da mu to, kar počnemo, ali način, kako to počnemo, ni všeč. Tako se organizem sporazumeva z nami. Če mu prisluhnemo, lahko napredovanju izgorelosti pristrižemo krila, kar je dobra novica za vse »izgorelce«.


Perfekcionizem kot maska ranljivosti

Zaradi adrenalnega zloma prvič v življenju nisem imela stvari pod kontrolo. Prav potreba po nadzoru v paketu s perfekcionizmom, z nenehnim iskanjem novih izzivov, ki nudijo kratkočasno zadovoljstvo, s pretirano skrbjo za druge, kazanjem le svoje močne plati, z izpolnjevanjem pričakovanj in želja drugih, željo večno ugajati in hiteti, se razdajati pri vsem, v družini in službi, vedno le na polno ali nič, so osebnostne značilnosti, del osebnostne strukture posameznikov, ki smo bolj dojemljivi za izgorevanje. Raziskave namreč potrjujejo, da deloholiki pretiranim obremenitvam nismo zmožni postaviti meja, ker nam to branijo notranje prisile, ki so del storilnostnega samovrednotenja. Odrekamo si počitek in užitek.


Vsej tej mešanici psihosocialnih dejavnikov se morajo za nastanek izgorelosti običajno pridružiti še zunanji dejavniki, lahko pa izgorelost nastane tudi zaradi telesnih vzrokov (slabokrvnosti, okužb, pomanjkanja vitaminov in mineralov …). Vzrokov za izgorevanje oziroma notranjih in zunanjih dejavnikov je tako ponavadi več. Zato je zmotno misliti, da nas k izgorelosti privede le količina dela. Študije, prikazane v knjigi Izgorelost (Burnout) avtorja dr. Volkerja Schmiedela, kažejo, da smo še posebno ogrožene ženske. S tem, ko se razdajamo v poklicu in družini ter imamo pogosto v oskrbi kronično obolelega svojca, prenašamo dvojne obremenitve.

Amazonka iz knjige Ranjene ženske pisateljice Linde Schierse Leonard uteleša prav to. Močno razpetost sodobne ženske, ki se lovi med različnimi namišljenimi vlogami in v vsem tem pozabi na svojo primarno naravo. Tisto, povezano z naravo, intuicijo in dušo. Moški princip si ženska podredi in ta začne igrati vloge, ki bi tako ali drugače vsaj za silo ustrezale družbi.


Ključ je v izmenjavi aktivnosti in počitka
»Norost je dopustiti, da delo prevzame naše življenje. Obstaja veliko pomembnih stvari, ki potrebujejo čas, kot so prijatelji, družina, hobiji in ostalo.« Carl Honore, Hvalnica počasnosti (In Praise of Slowness)

Biološke sposobnosti naših prednikov izpred 50.000 let so skorajda enake našim, a razlika se skriva prav v aktivnosti sodobnega človeka. Po uspešnem lovu na mamuta so naši predniki priredili slavnostno pojedino, na kateri so se nažrli do sitega, potem pa povsem pravilno nekaj časa počivali. »V obdobju počitka se nam zniža raven stresnih hormonov v krvi, vegetativno živčevje preklopi iz aktivne faze na mirovanje, telo se lahko regenerira,« opozarja dr. Volker v knjigi Izgorelost. In prav ta obdobja regeneracije nam danes manjkajo. Premalokrat se poveselimo dosežka, se ustavimo in sprostimo stres. Mi bi plenili mamuta za mamutom, kar pa je skregano z logiko našega telesa. Namesto ubranega izmenjevanja faz aktivnosti in pasivnosti ter stresa in regeneracije nastane vrtinec stalne napetosti, aktivacije in stresa, ki se vrti čedalje hitreje. Regeneracije pa nikjer na vidiku. Tudi jaz nisem prav nič odstopala od tega opisa.


Šele zdaj, po hudem adrenalnem zlomu in remisiji čez dobre pol leta, se me v resnici dotaknejo besede Tine Košir, moje učiteljice joge, ki nam na srce polaga, da stremimo k manj doživetjem, a naj bodo ta globlja. Telo namreč nujno potrebuje ravnovesje med aktivnostjo in pasivnostjo, med dejavnostjo in počitkom. »Beseda »pasivnost« ima v naši histerični kulturi slabšalen prizvok, a pasivnost je nujna za preživetje. Doživetja moramo »prebaviti«, da nas lahko nahranijo. Naše hlastanje po vedno novih intenzivnih vtisih je, kot bi nenehno jedli … Pa vendar je po tem, ko nekaj zaužijemo, nujen neprimerno daljši čas, ko v miru prebavljamo in presnavljamo,« piše Koširjeva v enem od svojih zapisov, imenovanih Navdihovalnice.


Moje občutke »supermenstva« so zamenjali občutki nemoči, ničvrednosti, nekoristnosti, krivde, občutki, da se bo brez mene vse sesulo. Ležanje in počitek sta me prisilila v notranji dialog – najpomembnejšo komunikacijo. Kot komunikolog sem zatajila prav v komunikaciji. Zbližanje s seboj je bil nujen začetek izstopa iz peklenskega zlorabljanja sebe in svoje dragocene energije. Aristotel je imel že prav, ko je dejal, da se v razburkani vodi ne moremo videti. Svoj odsev lahko vidimo le v mirni vodi.


Vsega je preveč, le časa ne
»Ni pomembno, kako počasi greš, da se le ne ustaviš.« Konfucij

Polno živeti, po standardih oglasov sodobne dobe, danes pomeni hiteti skozi (pre)polne dni brez oddiha in razmisleka. Biti nenehno v pogonu. Nenehno konzumirati izdelke in doživetja. »V materialnem smislu »imamo« veliko tega, a zdi se, da več kot imamo, več tega ima nas,« bi rekla moja prijateljica Tjaši Artnik Knibbe, ki je svojo izgorelost že uspešno zamenjala za ranljivost.

Telo ima vedno prav. Kljub današnjim zahtevam in hrupu ga ne smemo preslišati. Prelisičiti pa ga tako ali tako ne moremo. Lahko ga le pravočasno slišimo. Stara kitajska modrost, ki izvira iz borilne veščine kung-fu, pravi: »Wu ji bi fan«. Preveč nečesa ni dobro in vsaka aktivacija potrebuje počitek.


»Pa saj sem še nekaj dni nazaj pred tem zlomom tekla polmaraton, trenirala kot nora, delala na polno,« sem si lagala in si zatiskala oči pred dolgoletno izčrpanostjo. To mi je, če z že osvojenim znanjem in uvidom pogledam nazaj, telo sporočalo že nekaj časa. V miru nisem nikoli našla miru, ampak nemir, počitek sem povezovala s fizično aktivnostjo. Telo se je z adrenalnim zlomom tako dokončno uprlo dolgoletnemu zapostavljanju. Iz športnice, visoko delovno storilne delavke, predane mame in skrbnice bližnjih bolnih sem postala skorajda invalidka na vozičku. Peš nisem prišla več niti iz postelje do kopalnice. Preslišala sem sebe, kar je najhuje.


Carl Honore kot pobudnik gibanja »Slow movement« (tako v kulinariki, komunikaciji in delu) v svoji knjigi z naslovom »In Praise of Slowness: Challenging the Cult of Speed« kot poglaviten razlog, zakaj v sodobni družbi ne živimo počasnejših življenj, genialno ugotavlja, da je to prav strah. »Strah, da bi nam spodletelo ali kaj ušlo, strah, da bi morali biti sami s sabo.« Navaja tudi trditev, da je časovna omejitev pri delu dobra le do določene stopnje, potem zahteva svoj davek. Ljudje, ki so nenehno pod časovnim pritiskom, jih nenehno priganjajo, češ da se mudi in bo konec sveta, vedno delajo z enim očesom na uri. Tako postanejo le manj produktivni, opozarja in povzema Honore: »Perfektna ponazoritev uspeha v tem hitrem svetu ni to, da še bolj hitimo, temveč da upočasnimo.« Kdo je navsezadnje dobil bitko med zajcem in želvo?


Izhod iz primeža izgorelosti
»Ko si že tako daleč, da ne zmoreš niti koraka več, si prehodil ravno polovico razdalje, ki si jo sposoben prehoditi.« Grenlandski pregovor

»Ali na avto, ki mu poči guma, kričite »ajde, ajde« ali mu raje zamenjate gumo?« nas je sarkastično opozorila zdravnica Sanela Banović v svojem lanskem navdihujočem govoru na TedX Ljubljana. Spomnila nas je, da smo glede na evropske številke Slovenci zelo pridni, kar se tiče skrbi za avte in hiše, zase pa skrbimo malo manj. »Enostavno nismo narejeni – ne fiziološko, ne psihološko – da bi funkcionirali tako, kot živimo danes. Delamo 12 ur, spimo pa 4 ure, in to je absolutno preveč obremenitve. Zadnjih 30 let smo vse možganske centre obremenili za 370 odstotkov več, kot imajo dejanske genetske zmožnosti obremenitve,« pravi Banovićeva.



Delovna izčrpanost ni izgorelost
Delovna izčrpanost (angl. worn out) je normalno stanje po intenzivnem delu in je posledica pretiranega dela in čezmernega stresa zaradi objektivnih zunanjih okoliščin, na primer kriznih razmer. Ni patološka sama po sebi in izzveni po počitku. Izgorelost pa je psihična motnja, ki je posledica nezmožnosti, da bi postavili zdrave meje svojemu pretiranemu delovnemu angažiranju, prisilni delavnosti. Izčrpan človek, ki ni deloholik, ki si postavlja meje, si počitek normalno zagotovi, izgorelega človeka pa v delo silijo neprestani notranji pritiski. In prav te notranje prisile so ključni vzvod za izgorevanje (angl. burnout).
dr. Andreja Pšeničny


Moj preobrat v izgorelosti, ki so mu sledili vzponi (strokovnjaki za izgorelost jim v tujini pravijo t.i. obdobja medenih tednov) in še več padcev, kar je običajna pot izhoda iz primeža izgorelosti, se je začel, ko sem poiskala strokovno pomoč in se zakopala v strokovno literaturo. Z zdravniško pomočjo, s psihoterapijo, z nutricionistko in s hospitalizacijo v EKI sem počasi začela iskati vzroke izgorelosti ter postavljati temelje novemu življenju. Izgorelost je prišla kot resen opomin, pomoč narave in telesa, da sem naredila korenite spremembe in preoblikovala temelje svoje osebnosti. »Ste na pravi poti, a čaka vas 2 do 4 leta zdravljenja,« je vedno iskrena moja psihoterapevtka. Vzroke še vedno odpravljam, spreminjam navade, mišljenja, prepričanja in zunanje dejavnike, ki so bili sokrivi za izgorelost. Potreben je bil globok uvid v dosedanje »nepravilno« delovanje. Ozavestiti ga in vpeljati v življenje je resnično dolgotrajen in mnogokrat neprijeten proces. Toliko, kolikor časa je nastajala izgorelost, toliko se bo treba zdraviti, pravi doktrina. Zdravil ni, je le trdo garanje. Problem nas namreč ne zapusti, dokler nas ne nauči tistega, zaradi česar je prišel v naša življenja.


Počutim se, kot bi se levila kot kača. Zaobljuba, ki sem jo dala sebi, je, da bom z novo kožo ravnala bolj spoštljivo. Negovati samega sebe in ne iskati moči v pretiranem delovanju so moja nova vodila, kajti največja super moč izhaja iz ravnovesja, umiritve in nas samih. Že skoraj leto na bolniški odsotnosti poslušam svoje telo, učim se čuječe prisotnosti. Spanju in hrani posvečam veliko pozornosti. Povezujem se z bolniki z izgorelostjo in predajam osvojeno znanje. To mi pomaga v vsakodnevnih bitkah. Spuščam kontrolo, intenzivno se potapljam v svet knjig, meditacije in joge. Tako jaz in moj svet dobivata drugo vrednost. Počasi sestavljam zloženko svojega novega življenja. Nanj se ni lahko privaditi.


A tudi moji družini ni prav lahko. Izgorelost ne prizadene le obolelega, temveč tudi njegovo okolico. Skupaj s padci in z vzponi ter uvajanjem spremembe v družinski dinamiki več potujemo samemu sebi naproti. Kot družina smo našli drugačen mir in še naprej poskušamo pluti k drugačnemu in h kakovostnejšemu življenju. V službi sem svojo diagnozo takoj razgrnila na mizo in igrala odprt dialog.

Z izgorelostjo ne dobiš nobene medalje za prihodnost, temveč samo hudo lekcijo, da se naučiš učinkovito upravljati s svojo dragoceno osebno energijo. Z njo sem začela delati kot z najdražjim kaviarjem v čisto majhni škatlici, ki ni za vsakogar. V času bolniške odsotnosti mi je vsa ta spoznanja že enkrat spodletelo vključiti tudi v delovno okolje. Vrnila sem se namreč osebnostno zelo spremenjena, a na enako intenzivno, vodstveno delovno mesto. Temu – moram si priznati – ne bom nikoli več kos. Tudi s tem se bom morala soočiti ob ponovnem povratku na delo. Zdravniki tega (raje) ne povedo, a izročilo »izgorelcev« pravi, da ti in tvoje sposobnosti po izgorelosti niso nikoli več iste.






V Sloveniji stroški zaradi stresa znašajo 1,2 milijarde evrov. Kar je 13.000 evrov na delovno aktivnega prebivalca na leto. (Vir: Delo, februar 2017)


Z izgorelostjo pridobiš več, kot izgubiš

»Kar plaši, v resnici osvobaja.« Sarabraj – Tjaši Artnik Knibbe

V življenju je pač tako, da imamo »srečo«, če nas kaj težkega spravi na tla. Sami se nato odločimo, ali se bomo pobrali. In to je največja nagrada, ki ti jo ponuja huda bolezen. Če pogledam na enoletno pot, ki je za mano, sem se sprva le s težavo prebijala skozi nepoznavanje sindroma adrenalne izgorelosti v slovenskem zdravstvu. »Leni ste, iščete izgovore, da ne bi delali, začnite znova teči vsak dan po deset kilometrov, vaša vnetna stanja so zgolj naključje,« me je narobe ocenil in zdravil osebni zdravnik. Celo huje, ni priznaval, da sindrom adrenalne izgorelosti sploh obstaja. Tako mi je z žaljenjem in nerazumevanjem jemal tisti droben ščepec energije, ki ga je še premoglo moje telo.

A ob meni so bili pravi ljudje, prijatelji, družina. Z mano so prestajali vse mogoče preiskave, saj so sprva sumili rak, nato tumor na možganih. Pred vsakim novim CT-jem, ultrazvokom in izvidom sem trepetala kot šiba na vodi. Svoj dodatni stres je povzročal še slovenski sistem zdravstvenega zavarovanja. Vsakih 14 dni ali na mesec dni sem se dodatno tresla, ali bodo uslišali priporočila specialistov in mi na komisiji ZZZS podaljšali bolniški stalež. Dostikrat sploh niso upoštevali priporočil specialistov in osebnega zdravnika. »Bo treba delat, tudi če niste sposobni za delo,« so nekajkrat razsodili. Tak način niti pod razno ne more pripomoči k okrevanju bolnikov s sindromom adrenalne izgorelosti.

Ko bom naslednjič imela slabo vest, da sem bolna, da nisem na voljo svojim domačim, da ne morem dati vsega od sebe (seveda po svojih silno zmanjšanih zmožnostih), da kot ležeča in neaktivna mama sama po sebi nisem dovolj za svoje otroke, bom pregnala te občutke stran. Spomnila se bom pomembne pridobljene lekcije izgorelosti z našo bolno vlogo pridobijo tudi naši bližnji. Pridobijo trdnost, sočutje, sprejemanje drugačnosti, širijo si obzorja, predvsem pa postajajo bolj potrpežljivi in cenijo samospoštovanje ter zdravo postavljanje meja. Pa naj bo še tako težko in naporno na že omenjenih tleh, »nič ni bolj groznega od brokolijeve juhe,« je nekoč potolažil svojo bolnico dr. Karev v meni najljubši nadaljevanki Talenti v belem.


* Preveč nečesa ni dobro in vsaka aktivacija potrebuje počitek (prevod iz kitajščine)


Morda bi vas zanimalo tudi...


Mesečno vas seznanjamo z aktualnimi dogodki in trendi na področju vodenja in HRM-ja.

Zaupajte nam vaš elektronski naslov in se prijavite s pomočjo spodnjega
obrazca. Vsa polja so obvezna.
Obljubljamo, da boste novičnik prejeli le 1x mesečno in vam z njim ne
bomo obremenjevali e-poštnega predala.