Za ravnovesje se odločimo sami

Alenka Vidic,
solastnica agencije Propiar in strokovnjakinja za komuniciranje


Februarja je minilo enajst let, odkar sem se podala na svojo podjetniško pot. Enajst let ni malo, če v to vključiš še družinsko življenje, kjer sem iz »jaz« preskočila v »upravljanje« šestčlanske družine. Ko me kdo vpraša, kako mi to uspeva, se pošalim, da sem pač v tem času postala »logistični guru«. Vendar, če pogledam bolj od daleč, situacija niti ni tako daleč od resnice. Rada delam in ni me strah izzivov, strah me je dolgočasnega in enoličnega dela, hkrati pa obožujem svojo družino in si ne želim, da bi me moji otroci klicali po imenu, ker bi za njih skrbeli drugi ljudje.



In potem sem tu še jaz … ali pa bolje rečeno: jaz sem na prvem mestu. Moja filozofija je namreč zelo preprosta: če se bom dobro počutila (fizično in psihično), potem bom lahko normalno funkcionirala v krogu mojih najljubših ljudi in tudi v karieri.
Danes je iskanje harmonije med delovnim časom in zasebnim življenjem presneto težavna naloga, saj nas je tehnologija prisilila, da smo vedno na voljo in vedno dosegljivi – doma, na dopustu, med vikendi. Delo v odnosih z javnostmi je eno izmed tistih, pri katerih moraš biti (ali pa naj bi bil) dosegljiv 24/7. Kar smo včasih uredili po faksu in pozneje e-pošti, so spremenili mobilni telefoni, danes pa je vojska v obliki pametnih telefonov, tablic, družbenih omrežij in drugih »vedno odprtih« komunikacijskih kanalih. Svet se ni spremenil samo za mlajše generacije – ki jih vsi z začudenjem ali bolje rečeno zaskrbljenostjo gledamo in zmajujemo z glavo, da se premalo gibajo, ne socializirajo in da nikoli ne bodo vedeli, kako se skače gumitvist – svet se je spremenil prav za vse v poslovnem svetu. Kako se torej spopasti s tanko linijo med zasebnim in službenim delom? Ta harmonija in ravnovesje seveda za vsakega pomeni nekaj drugega in osnova zagotovo je, da se poznate, ker smo vsi »naštelani« malo drugače. Spremembe, na katere sem se skoncentrirala in kjer sem si jaz morala naliti čistega vina, so zajete v spodnjih točkah. Poglejte, ali se kje najdete.


Morilec št. 1 je perfekcionizem
Številni kolegi, s katerimi sem delala ali pa se vsaj veliko družila, so imeli do sebe visoke zahteve, ki so si jih privzgojili že v šoli ali pri hobijih v otroštvu, času, ko sta bili to edini nalogi, v katerih smo se morali izkazati. Takrat je zasledovanje cilja »biti najboljši« vsak lažje obvladoval, ker poleg tega nismo imeli nobene druge večje obremenitve ali zadolžitve. Pozneje v življenju pa naše odgovornosti rastejo kot gobe po dežju, ko se vzpenjamo po karierni lestvici in si ustvarimo družino. Takrat je ta potreba po popolnosti preprosto preveč destruktivna in kmalu se lahko soočimo z izgorelostjo. Kako sem (smo) to reševali? V iskanju odličnosti in ne popolnosti. Je lažje.


Odklop
Tehnologija nam je res pomagala pri lajšanju življenja. Naši starši so denimo plenice prali na roke … zmrazi me ob sami misli, priznam. Če se vrnem še malo nazaj, do dedkov in babic, pa verjetno že naše generacije ne bi preživele zime, saj je bil koncept samooskrbe jasno razdelan in izveden. Pa še lahko seveda naštevamo. Je pa ta revolucija prinesla tudi temno plat, ki ji jaz rečem popolna dosegljivost.



V kolikor želite članek prebrati v celoti
se prosim naročite na HR&M revijo.

NAROČITE SE

REVIJA HR&M

JE NEPOGREŠLJIVA SOPOTNICA ...

... voditeljev, HRM managerjev in vseh strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem vodenja, razvoja ljudi.
Priporočamo jo tudi managerjem, ki vršijo svoje kadrovsko poslanstvo in jim ni vseeno, kako voditi zaposlene.


K branju so vabljeni tudi vsi drugi, ki želijo z odličnim vodenjem in ravnanjem z ljudmi pri delu dosegati
nadpovprečne rezultate.