Kako izkoristiti nova spoznanja o možganih za razmišljanje zunaj ustaljenih okvirov?

Uroš Petrović,
književnik, predavatelj



V zadnjih nekaj letih je bilo o možganih odkritega veliko več kot prej v desetletjih. Ali se ta neskončni splet nevronskih poti lahko razvija v želeno smer, odvisno od tega, kaj želimo obvladati? Kako izkoristiti te nedavno odkrite funkcije možganov v smeri tega, kar želimo doseči? Kako pripraviti to močno mrežo, ki povezuje na stotine milijarde nevronov, da utripa kot še nikoli prej? Kako to, kar delamo, napraviti še bolj zanimivo zase in za druge?



Ameriški psiholog Daniel Kish (1966) je slep že od otroštva. Njegovi možgani niso prejemali vizualnih informacij. Kljub temu je dojel, da želi kot slep deček z vsemi silami in na vsak način slišati tudi najtišje zvoke, da jih locira, razlikuje po barvi in jakosti, da jih prepozna in oceni. Možgani so prepoznali sporočilo. Daniel Kish je razvil eholokacijo, sposobnost, pa kateri je znana druga vrsta sesalcev. Danes koraka in poskakuje ter se pri tem popolnoma uspešno znajde v prostoru. O tem uči tudi druge. Zaradi tega, ker mu je uspelo osvojiti sposobnost, s katero se sicer znajdejo v prostoru netopirji, ga kličejo »pravi Batman«. Povsem zasluženo, kajne? A kaj se je dejansko zgodilo z njegovimi nevronskimi povezavami?


Nevroplastičnost možganov (sposobnost možganov, da se z učenjem spreminjajo, op. ur.) je dokazana. Torej, možgani se zares spreminjajo skladno s sporočili, ki jih prejmejo. Kljub temu je tu še vedno prisotna težava v komunikaciji. Možgani razumejo samo en jezik. Lahko tej gmoti milijarde nevronov šepeta Šeherezada ali pa ji razlaga nobelovec in to v katerem koli jeziku, pa naj bo armenski, esperanto ... nič ne pomaga. Novih moči oziroma silnic ne bodo osvojili. Kdaj pa bodo?

Danes lahko nevronske poti, ki se aktivirajo pri različnih aktivnostih, spremljamo in snemamo. To nam omogoča spremljati številne zanimive prizore in še bolj zanimive zaključke. A se na tem mestu ne bom poglabljal v zahtevna znanstvena dejstva, globoko psihologijo in nevrologijo. Obstaja veliko ljudi, ki se s tem ukvarjajo celo življenje in vedo o tem mnogo več več kot jaz. Kar želim, je z malo logike prikazati, kar pravzaprav počnem v življenju.


London je veliko in prostrano mesto. Ima več prebivalcev, kot pa jih ima večina evropskih držav. Londonski taksisti so imeli v primerjavi z drugimi meščani osvojeno veliko močnejšo strukturo nevronske mreže, ki je zadolžena za orientacijo, kar je malo logično, kajne? Svojim možganom so sporočali, da to nujno potrebujejo. Danes londonski taksisti nimajo več tega. Pojavil se je GPS. Možgani so prenehali dobivati sporočila, s katerimi so bili pred tem leta zasipani.


Imam več kot sto predavanj letno po različnih državah, med različnimi ljudmi, v večjih ali manjših skupinah. Zelo pogosto mi udeleženci pravijo, da nikoli v življenju niso tako intenzivno razmišljali, kot so to počeli po končanem predavanju. In to so bile včasih osebe s fakultetno izobrazbo, nekatere celo z doktoratom. Kaj jih je spodbudilo k temu, da so doživeli izkušnjo, ki so jo sami opisali kot »trenutki najintenzivnejšega delovanja možganov«?

Nikola Tesla, svetovno znani izumitelj in učenjak, je bil še kot otrok fasciniran nad svetlikajočo se dlako mačke in naravno ustvarjeno elektriko. Zdi se mi, da ga je to gnalo celo življenje, tudi mačke, pri čemer je ob tem naredil še neponovljiv prodor v nauku. Proslavil se je z neverjetnim kreativnim razmišljanjem, vedno zunaj okvirov.

Namenoma sem izbral njega za to, da ponazorim, kar želim sporočiti. Na enem od nedavnih seminarjev sem spodbudil skupino učiteljev, naj si zamislijo nekaj novega, naj povežejo stvari, ki jih nihče prej ni povezoval za to, da bi ustvarili nekaj zunaj vsakdanjih okvirov. Najprej sem jih s pazljivo izbranimi tehnikami komunikacije sprostil, potem pa še bolj pazljivo z izbranimi zagonetnimi vprašanji razigral njihove ume. Takrat sem jim tudi povedal, da obstaja mnogo spomenikov in drugih obeležij v čast Nikoli Tesli na različnih koncih sveta, a da obstaja samo en spomenik, ki ima lastnost, ki je nima noben drug. Prosil sem jih, da poskušajo s povezovanjem tega, kar predvidevajo, vedo ali izvedo, odkriti, katera je ta posebnost omenjene skulpture. Avantura nevronov se je začela in je bila izjemno burna:

-Njegov spomenik loči strele od nočnega neba – tako kot na njegovi znani fotografiji.

-Bil je inovativen, zato je ta njegov spomenik pravzaprav hologram – poceni, izvedljivo, atraktivno.

-Ker je stalno hranil golobe, je hranilnica za ptiče narejena tako, da je videti, kot da so na njegovi roki vedno golobi.

-Skozi spomenik je neprestano napeljan šibek tok elektrike zato, da obiskovalce, ko se ga dotaknejo, vedno opominja, kaj je Tesla ustvaril.

-Spomenik z mačko, ki se sveti v mraku, narejen iz takega materiala ali reflektivne plastike, ki se imenuje »mačje oči«.

-Da njegov spomenik lebdi na elektromagnetnih poljih.


Najboljše ideje, ki so nastale ob tej priložnosti, tu ne bom omenil. Morda jih bodo njihovi avtorji patentirali. Morebitne licenčnine za inovacije bi bile sijajen dodatek učiteljski plači ali štipendiji kakšnega nadarjenega dečka.

Pa razmislimo, kaj se je pravzaprav v tej situaciji zgodilo. V samo nekaj minutah je skupina tridesetih učiteljev iz nekega malega mesta zasnovala veliko bolj zanimive, kreativne in izvirne ideje spomenikov Nikoli Tesli v primerjavi z vsemi, ki so bili do danes postavljeni. Zamislili so si prave turistične atrakcije, ki bi pripomogle k večji prepoznavnosti samega mesta, v katerem bi bil spomenik postavljen. Kar je zanimivo, je to, da enak rezultat dobimo tudi v mali skupini posameznikov iz računovodstva, celo v skupinah otrok nižjih razredov osnovne šole. Ne enkrat. Vedno.

Kako je to mogoče? Kje so bile te kreativne misli in ideje nekoliko minut pred začetkom naših delavnic? Njihovi močni in uspavani svetovi, skriti v lobanjah, so bili spodbujeni na pravi način. Prednost namernega in usmerjenega razigravanja možganov na način, da pridemo do povezovanja tega, kar pred tem ni bilo povezano, sem izkusil mnogokrat, tako na drugih kot na sebi. Navedel bom nekaj primerov brez tistih, ki jih nisem neposredno sam doživel:

- Po poklicu sem književnik. Izdal sem zbirke ugank, ki jih rad pišem, nekaj romanov za otroke in mladino, ki jih prav tako ustvarjam z radostjo. Prvi roman je povezoval zgodbo epske fantastike z naravno enciklopedijo. Zahvaljujoč tej knjigi sem vstopil v svet književnosti po bližnjici. Roman se še danes bere v ponatisih in služi bodisi kot darilo bodisi kot učno gradivo. Povezal sem tudi dve moji literarni ljubezni in napisal prve romane v ugankah. Posledica: postal sem najbolj iskan srbski avtor za otroke in mladino v tem času, prejel sem kopico nagrad, o mojih knjigah obstajajo številna znanstvena dela in izdane v različnih državah.

- Potem sem nekoč iz čistega brezdelja povezal poezijo in matematične matrike in napisal pesem »Izzivi Balkana«. Nastalo je na A4 format z velikimi črkami napisanih 10.000 verzov, ki se rimajo in imajo smiselno vsebino. Posledica: za pesem sem dobil dve nagradi za inovativno književno obliko, verzi pa so zaščiteni kot avtorsko delo na Zavodu za intelektualno lastnino Republike Srbije.

- Dobil sem številne nagrade tudi na področju fotografije, med njimi tudi od avtoritet, kot so National Geographic Magazine ali Microsoft. Na veliki razpis družbe Wrigley za najboljšo zbirko fotografij na temo »Nasmeh« je prispelo več kot dvajset tisoč del. Nimam najdražje opreme, pa tudi prostega časa nimam veliko – svoja dela sem osmislil na način, da povežem tisto, kar drugim verjetno ne bo uspelo. Torej, samo ideja, umski trik predstavljen v sliki. Posledica: na razpisu sem pristal na prvem mestu in prejel glavno nagrado – nov avto s polno opremo.

- Izmislil sem si novo družabno igro z lesenimi figuricami in kockami, pri čemer sem pravzaprav dobil inspiracijo v stari, že pozabljeni igri »Zanimive geografije« in jo obračal z vseh možnih strani razmišljujoč o različnih poteh, po katerih potujejo impulzi znotraj nevronske mreže. Posledica: igra je prejela nagrado »Igrača leta«. To se je zgodilo pravzaprav pred kratkim in serijska proizvodnja igre je ustavljena že na samem začetku – zato da bodo na škatlo igre donatisnili še priznanje.

In to, da so od mene, ne glede na to, ali me jemljete kot književnika ali inženirja, želeli, da napišem članek o poteh misli in razmišljanja v luči novih dognanj o možganih, je rezultat in tudi dokaz tega, kar sem v članku zapisal.


O avtorju:

Uroš Petrović (1967) je književnik, predavatelj in diplomirani inženir. Skupaj z dr. Rankom Rajovićem je soavtor inovativnega programa »NTC sistem učenja«, ki se ga uporablja v več evropskih državah. Je tudi gostujoči predavatelj na fakultetah in v drugih izobraževalnih organizacijah. Je avtor 14 knjižnih del in dobitnik več književnih nagrad. Je najbolj brani avtor za otroke in mladino v Srbiji, njegove knjige pa so izšle tudi v nekaterih drugih državah. Po nagrajenem romanu »Peti metulj« je posnet prvi 3D celovečerni film. Je tudi dobitnik več nagrad za fotografijo, bil je dolgoletni predsednik Mense v Srbiji in je eden od najuspešnejših reševalcev IQX testov na svetu. Živi in dela v Beogradu.

REVIJA HR&M

JE NEPOGREŠLJIVA SOPOTNICA ...

... voditeljev, HRM managerjev in vseh strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem vodenja, razvoja ljudi.
Priporočamo jo tudi managerjem, ki vršijo svoje kadrovsko poslanstvo in jim ni vseeno, kako voditi zaposlene.


K branju so vabljeni tudi vsi drugi, ki želijo z odličnim vodenjem in ravnanjem z ljudmi pri delu dosegati
nadpovprečne rezultate.