Intervju: Miha Pogačnik, mihavision.com, maestro, kulturni ambasador Slovenije in pridruženi profesor IEDC - Poslovne šole Bled
Naučite se voditi iz sočloveka in ne samo iz sebe

Saša Mrak
odgovorna urednica revije HR&M


»V Keopsovi piramidi, kjer sem prvič igral pred dvema letoma v Kraljevi sobi, sem tudi prvič zares v vsej mogočnosti občutil zakonitost resonance. Kljub temu, da sem vedel, da obstaja, me je v tem primeru tako butnila, da sem komaj preživel. Ko govorim o resonanci, namreč pridem do HR-ja. Sam pravim, da je HR pravzaprav Human Resonance.«



Tako začneva najin pogovor. »Prav v HR-ju je predpogoj, da se problemi rešujejo, da se okolje dvigne na resonančno platformo in da na njej pridemo do najbolj bazičnih vprašanj. Želim, da bralci vedo, da gre tu za postavitev teh t. i. virov – človeških virov. Da gre za izvir, edinstvenost posameznika. Iz tega vira lahko potem razvijemo okolje, v katerem se osebnost lahko razvija,« nadaljuje Miha Pogačnik. Pridruženi profesor IEDC - Poslovne šole Bled in kulturni ambasador Slovenije je pred kratkim otvoril prvo konferenco v Sloveniji v sklopu AOMA (The Art of Management and Organization) na temo integracije umetnosti in voditeljstva. Pogačnik je za 130 udeležencev iz 24-ih držav namesto »klasične« otvoritve pripravil čisto doživetje z eno od njegovih metod, t. j. orchestra-sit-in workshop. Maestro, inovator, vizionar in predavatelj inspirira ljudi po vsem svetu, še bolj natančno tam, kjer vladata razum in leva možganska hemisfera. Tako je v zadnjih dvajsetih letih delal z voditelji in s predstavniki HR-ja v več kot 100-tih mednarodnih podjetjih in pomembnih organizacijah, kot so World Economic Forum in različne agencije v sklopu Združenih narodov. Kot gostujočega predavatelja pa ste ga lahko v preteklosti našli tudi na šolah, kot so Harvard, Insead, IMD in številne druge.


Nadaljuje s HR-jem in z izkušnjo v Berlinu.

»Letos maja je bil v Berlinu IBM HR festival, na katerem je bilo 150 direktorjev HR-ja, ki so sedeli v orkestru. Prostor med izvajalci v orkestru naredim zato, da so udeleženci v srčiki te emocionalne sredine, zato da te dvigne na to resonančno platformo. Prišlo je do zanimive poante. Namreč, naredili smo primerjavo organizacije z orkestrom. Prvi nivo je posameznik – biti mora živ in mora se razvijati. Ne da je »samo« nekdo, ki ima pač službo za plačo. Ljudje imamo nagon po razvoju, da se stalno razvijamo. In to ni slabo.

Drugi nivo je delo v timu. Tudi to obvladajo v podjetjih. Enako velja ta zakonitost v glasbi. Ampak v čem je razlika? V tem, da glasbeniki igrajo genialno kompozicijo, igrajo mojstrovino. Podjetje pa pogosto igra precej primitivno »vižo«. In nad tem ljudje niso navdušeni. V primeru izvajalcev glasbe imamo opravka z velikim egom. Res, katastrofa smo mi umetniki, ko pridemo do ega. Ampak v trenutku, ko začnemo igrati, ta ego pade. Naenkrat si dvignjen v božanski smisel, ki ga izžareva glasba. Kje imaš pa božanski smisel v podjetju, lepo prosim, no? In to je problem.

Podjetja nimajo mojstrovine, ki bi jo igrali, ali pa se niti ne vprašajo: »Kaj pa mi sploh igramo?« Tu pride zdaj na vrsto HR. Menim, da se v HR-ju ustvarja atmosfera, v kateri se komponira partitura za podjetje. Na odru je vodstvo, torej uprava, ki za te stvari nima toliko časa. Je namreč pod takim pritiskom, da mora navadno stalno gasiti ognje, se ukvarjati s proračunom, prodajo in z analitiki. Če pa pogledate na človeka antropomorfno, je človek kot mikrokozmos harmonija vsega, kar obstaja. Ima levo in desno stran možganov. Vodstvo pomeni izrecno aktivirano levo stran. Desne sploh ni. Nekje zadaj se nekaj kuha. V bodoče pa verjamem, da bodo podjetja imela na vrhu piramide obe strani. In tista, ki je desna, bo stvar HR-ja. Na istem nivoju in z enako odgovornostjo in kompetencami. To pomeni, da ima HR ogromno bodočnost, če si le upa v to smer naprej. HR, ki se ukvarja s kompozicijo ljudi v podjetju. Kaj pomeni, če narobe skomponiraš, si lahko predstavljate sami. Resda zdaj vsi kvakajo, da je človek v centru … ampak kvakajo. HR ima nalogo, da dejansko postavi človeka v center.«


Pravite, da umetnost sponzorira gospodarstvo. Večinoma prevladuje obratno mišljenje.

Dandanes živimo v gospodarski družbi, v vsem vlada gospodarski princip. Sedaj pa nenadoma hrepenijo v podjetjih po kreativnosti, inspiraciji, preobrazbi in orkestraciji! Kot ste sami prej ponovili moje besede, pa umetnost sponzorira gospodarstvo. Namreč, če umetnik samega sebe pozna in obvlada svojo umetnost, lahko s tem gradivom nagovori čisto vseeno koga, vedno nagovori človeka v človeku. Umetnost to počne že tisočletja. Globalno gospodarstvo s takšnimi kreativnimi potrebami se je pa začelo šele z angleško industrijsko revolucijo. V bistvu je pa še otrok.


Leva in desna polovica, stran, hemisfera. Pravite, da so podjetja in voditelji čisto v levi polovici, HR bi naj razvijal desno polovico, ampak na vrhu so še vedno vodje in ljudje sledijo njim. Torej mora tudi management bolj razvijati to desno stran.

Ja, ampak HR mora ustvariti okolje za to. Tako kot morate narediti dobro zemljo in okolje, da lahko rožice rastejo. Torej HR so vrtnarji, managerji so pa krompir in solata.

HR bi moral imeti več poguma. Veste, včasih imam predavanje in je tam več tisoč ljudi. Ko vprašam, kdo od njih je HR, mi pa nekdo zadaj dvigne roko. Pa dvignem glas: »Poglejte jo! ... (»jo«, ker so HR ponavadi ženske) ... tu se dviguje bodočnost, ki si jo vsi želimo!« HR je najbolj pomembna funkcija, ker omogoča ljudem razvoj. Ti vrtnarji bi si morali upati več, kot pa si dejansko upajo. Tu gre za kreativni proces, ki ga imenujem emocionalna arhitektura – kako ustvariti, da so ljudje ne samo v neki (navadno ne preveč lepi) zgradbi v arhitekturnem smislu, temveč tudi v ustrezni emocionalni arhitekturi, ki jim odgovarja in dvigne duha. To je naloga kompozicije, naloga HR-ja – da gradi to emocionalno arhitekturo v podjetju.


Če naveževa na to umetnost?

Vse umetnosti potrebujejo glasbeni element. Če pogledaš katedralo, ki je mogočna in popolna, potem vse krasno zveni v njej in iz nje, sama molčeče zveni v proporcih. Če gledaš recimo Kandinskega (Vasilij Vasiljevič Kandinski, pionir abstraktnega slikarstva, op.a.), velja enako, kar zveni ven iz slike. Glasba je najbolj intimna zvrst, ki kot ogenj prežame vse druge elemente. Gre za oblikovalne sile umetnosti, ki jih je treba znati izluščiti iz konkretne umetnosti in jih prenesti meddisciplinarno v druga okolja. Potem postane kompozicija družbena umetnost. Sam pravim, da je Evropa nedokončana mojstrovina. Človeška družba je družbena umetnost, ki zaenkrat grozno slabo zveni. Vsak samo svoje žene in igra.


Ta prenos in proces izluščevanja pa sami počnete na ravni podjetij in managementa. Zakaj?

Drži. Strateško. Ker je danes gospodarstvo prisotno vsepovsod. Danes še na WC ne moreš, ne da bi za to plačal. Čisto vse je danes videno gospodarsko. Pojdite v Vatikan, pa boste videli, kako pomembna je danes banka. To pomeni, da moraš za to, da dosežeš družbene spremembe, iti skozi gospodarsko cono. Če bi bil sam samo v kulturni sferi, me ne bi »nihče« od tistih, ki igrajo ključno družbeno vlogo, pogledal. Pač, imaš kulturno kariero, nihče te ne vzame resno, ker večinoma mislijo, da je umetnost neke vrste okrasek. Pa se popolnoma motijo. Če pogledamo človeka samega, mikrokozmos, je že to najvišja umetnost. To pomeni, da je treba vzeti umetnost ekstremno resno. In če je umetnost v centru razvoja družbe oz. podjetja in ga z navdihom strateško naravna, potem tisti, ki odločajo, to drugače jemljejo, češ: »O, to pa je nekaj.« Umetnost je v osrčju človeškega razvoja.


Ali potem z vašimi predavanji bolj inspirirate ali učite?

Udeležence najprej dvignem na resonančno platformo, skozi meddisciplinarno doživetje glasbenega procesa. Potem postanejo sami aktivni in pod mojim vodstvom iz tega doživetja, ki je izpeljano iz izzivov konkretnega podjetja, ustvarijo lastne timske umetniške produkte pesniškega, slikarskega ali družbeno-dramatičnega značaja. Tako se jim na »kreativnem obvozu« umetnosti kristalizira pilotni projekt, ki ima naboj in inspiracijo za preobrazbo celega podjetja.

Skozi umetnost se pokaže, kaj znaš in česa ne znaš, to pa potem preneseš na management.

Veste, v managementu so briljantni. Stvari padejo šele zaradi nerazvite osebnosti. Ne, da ne bi znali. Saj vedo že »vse«. Preko PowerPoint predstavitev dobijo znanje, ampak slednje obtiči v glavi in se ne preizkusi v realnosti. Tu pravim, da je potreben, kot ga sam imenujem, t. i. kreativni obvoz skozi umetnost. Ko se z njega vrneš, si lahko mojster in obvladuješ situacijo.


Nekateri so za umetnost, in z njo za glasbo, že od nekdaj bolj dojemljivi in temu tudi naklonjeni, drugi popolnoma obratno. Kako se te razlike pri posameznikih vidijo pri vašem in njihovem delu?

Ima »svega i svašta«. Kaj vse človek doživi. Razvil sem neke vrste čut za take posameznike in imam tudi posebno metodo, ki jo imenujem interuptivna metoda. Prekinjam tok glasbe, zato da v pozitivnem šoku usmerjam pozornost ljudi na konkretna glasbena doživetja. Ne da samo reagirajo, tako kot reagira na primer hobotnica, ki špricne ven svojo tinto in nihče nič ne vidi. Reakcija nima z umetnostjo nobene zveze. Ljudje mislijo, da moraš imeti umetnost rad. To sploh ni res. Umetnosti moraš samo dovoliti, da te spremeni, da jo doživiš. Zato jaz šokantno spreminjam tok – da pridejo v objektivna doživetja. Ker toliko časa že delam, točno čutim, kateri v dvorani so tisti, ki so »zavozlani«. Ampak tudi te se da obrniti in spodbuditi, da vstopijo v proces. Ne vedno, sicer. Se zgodi, da lahko po dveh urah mojo srajco ožamete od potu in truda, ker so nekateri res trd oreh. In nekateri sabotirajo. Ampak se to spremeni, ko vstopijo v timsko delo. Moja prednost je tudi ta, da delam z mojstrovinami, kot so Bach, Mozart … Naj so »uporniki« še tako arogantni, nihče ne bo rekel, da je glasbena mojstrovina »staro perilo«. Če bi, bi oni »padli«, ker bi izpadli neizobraženi.


Če lahko strneva - ko delate z managementom, katere so, po vaših izkušnjah, njihove največje težave? Ego ste že omenili, nezmožnost kreativnosti …

Pri doživetju je treba ločiti dve smeri. Ena je reakcija – nekaj doživiš in reagiraš, lahko je pozitivna ali negativna. Druga je, ali si sposoben pustiti ego ob strani in iti v nekaj novega, si upati doživeti nekaj, kar še nisi doživel, česar še ne poznaš. Tako je v visoki umetnosti. Tudi če si že večkrat eno zadevo slišal, jo vedno na novo doživljaš. To je zanimivo tudi v naših osebnih odnosih – da poskušaš slišati osebo, tudi če si z njo poročen že deset let. Namreč, mi vedno reagiramo, ker imamo že neko fiksno sliko o partnerju. Pomembno je torej, da reakcija pade in da skušaš slišati nekaj novega. Še posebej nekaj, kar je že res utečeno in »staro«. Zato tudi sam uporabljam »staro« glasbo. Ko jo udeleženci slišijo, pogosto rečejo, da saj to pa že poznajo. »Pa je ne,« jim pravim. Je drugače, kot mislijo. Prave mojstrovine so nad-časne.

Da odgovorim na vaše vprašanje: če postanemo mojster v razlikovanju v tem, ali reagiram ali pa dejansko nekaj novega zaznavam, čutno in z občutkom, potem je to napredek. Da ne samo reagiramo, ampak zaznavamo. Temu pravim periferično vodenje oz. evropski stil vodenja. Pomeni, da vodiš iz sočloveka in ne samo iz sebe. Da se vživiš v tega sočloveka in ga potem iz njega samega vodiš. Če ga vodiš iz sebe, ga lahko vedno povoziš. Če ga vodiš iz njega samega, pa lahko narediš samo korak naprej. In tako je ta oseba sposobna potem narediti skok naprej. Ampak to pa pomeni, da moraš imeti visoko empatijo in da premagaš svoje delovanje na zgolj reaktiven način.


Pravite, da je prednost umetnosti, da stremi k odličnosti, medtem ko so v managementu prehitro zadovoljni z »v redu«.

Še več. Mi stremimo h genialnosti, odličnost je samo začetek. Če si pri nas odličen, nimaš niti za jesti, ker so vsi odlični. Šele ko greš v smer genialnosti, se izločiš. No, ampak so nekatera podjetja odličnost že začela črtati ven iz svojih opisov in menjati z genialnostjo. Sem že kar zadovoljen.


Mi lahko opišete kakšen primer iz vaše izkušnje, pri katerem bi lahko govorili o genialnosti? Si bralec lahko avtomatično misli, da gre tu za najuspešnejše in najbolj znane svetovne znamke in korporacije, ali kaj drugega?

Veste, genialnost je vedno vezana na individualnost. Samo zgodovina lahko določi, kdo je genialen. Gre predvsem za smer. Ali stremiš za nečim nemogočim ali ne. V gospodarstvu so ljudje naučeni, da gredo za nečim določenim, konkretnim, mogočim. Določijo, kaj je možno in kaj ne, in potem gredo za tem, kar je možno. In obtičijo. Jaz pa spodbujam, da gredo za nečim, kar je nemogoče. Temu pravim sam praktična utopija. Ampak tako prideš dlje kot ostali. Pa še vedno ne tja, kamor si si zamislil, a imaš vendarle drugačen zagon.

Torej, važna je smer in to, kakšen zagon ti da, in zavedanje, da nikoli nisi tam, kjer si hotel biti, ampak si vedno na poti. Tega navadno manjka v organizacijah. Imajo parametre, cilje in podobno. Ko to dosežeš, ti vsi ploskajo in ti misliš, da je to to, da si na cilju. In potem se ti napihne ego. Ampak v bistvu pa obtičiš. Če gledaš pa pristne podjetnike, ugotoviš, da so precej blizu pristnim umetnikom. Mi umetniki in pravi podjetniki črpamo iz istega vira, t. j., da posežeš v nemogoče. Samo nemogoče je zanimivo, mogoče stvari pa prepustimo drugim, pravim sam.


Kakšen konkreten primer organizacije ali podjetja?

O konkretnih imenih ne smem govoriti, ampak lahko dam za primer eno vodilnih svetovnih bank. Vsako leto imam njihove IT-jevce. Ti so zelo enostranski in sam jih poskušam spraviti v neke vrste notranje dinamično ravnovesje. Kadar se to dogaja, vam ne morem povedati, s kakšnim veseljem pridejo in se potopijo v te oblikovalne sile glasbe.

Veste, ljudi ni treba vedno držati za roko in jih voditi. Zaupam v ljudi. Vodenje si pogosto predstavljajo, kot da imaš opravka z otroškim vrtcem. Nihče tega ne mara. Zato tudi uporabljam metodo kreativnega obvoza – da potem sami naredijo povezavo in da iskrica skoči ven iz njihove lastne inspiracije. Ne da jim moraš ti povedati, kaj vse je treba narediti. Tega nihče noče. V tem so ljudje kot otroci. Če jim boš narekoval, kaj vse morajo narediti, pogosto zaradi kljubovanja tega ne bodo naredili tako, kot bi želeli. Saj to je v bistvu čisto primitivna psihologija, ampak ta delovna sfera je z njo pogosto prežeta. Sami morajo biti lastniki spremembe, počutiti se morajo polne.


Imate več metod dela, na primer že omenjeno metodo prekinjanja (interruptive method), saj z njo udeležence bolj aktivirate. Kdaj katera metoda?

Moja metoda je zelo povezana z dejstvom in inspiracijo. Inspiracija je nekaj, kar je danes vzeto preveč inflacijsko. Vse je inspiracija. Pa ni res. Inspiracija je precej bolj mogočna stvar. Je kot če nočno nebo prekine strela in naenkrat vidiš vse. To je inspiracija – ko vidiš vse povezave in te potem tako udari, da te drži desetletja. Te prave inspiracije manjka. Ker delam po inspiracijskem principu, ne delam tako, da grem v podjetje in delam po klasičnem principu svetovanja, ampak jih inspiriram, izberem ljudi, ki to potem razvijajo naprej, sam pa pridem potem čez pol leta in dam novo inspiracijo. Včasih srečam ljudi 15 let kasneje, pa se spomnijo vsega zelo živo. Ravno zato, ker je inspiracija tako močna, da je tudi trajnostna. Tega manjka danes. Danes imamo inflacijo znanja, ki nam leze ven iz vseh por, ampak tega ne moreš individualizirati.

REVIJA HR&M

JE NEPOGREŠLJIVA SOPOTNICA ...

... voditeljev, HRM managerjev in vseh strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem vodenja, razvoja ljudi.
Priporočamo jo tudi managerjem, ki vršijo svoje kadrovsko poslanstvo in jim ni vseeno, kako voditi zaposlene.


K branju so vabljeni tudi vsi drugi, ki želijo z odličnim vodenjem in ravnanjem z ljudmi pri delu dosegati
nadpovprečne rezultate.