Intervju: Nataša Trček, glavna inšpektorica za delo RS
Prihodnost in želja je postati svetovalni organ

Tamara Valenčič, uredniški odbor revije HR&M


Nataša Trček, glavna inšpektorica za delo Republike Slovenije, vodi Inšpektorat za delo od leta 2011. Delo Inšpektorata se v veliki meri razlikuje od drugih ravno po naprednem razmišljanju in proaktivnem spremljanju dogajanja na trgu dela.



Nataša je iskriva sogovornica brez dlake na jeziku. Zase pravi, da je stroga in načelna ter v vsakem trenutku dovzetna za spremembe in pobude. Po pogovoru lahko zatrdim, da je neusmiljena do zatečenega stanja ter usmerjena v prihodnost.


Kako so sodelavci sprejeli vaš način vodenja Inšpektorata?

Povprečna starost mojih sodelavcev je 50 let in na začetku so bili zelo začudeni nad mojim načinom dela, sedaj se pa počasi spreminjamo, imamo odprta vrata, se družimo, imamo »team building« in izobraževanja, merimo klimo in izboljšujemo rezultate.


Kako skrbite za svoje sodelavce?

Redno organiziramo izobraževanja, kjer predavamo sami, saj imamo veliko strokovnjakov. Vsaj enkrat do dvakrat na leto imamo skupna izobraževanja, ki so tudi srečanja vseh sodelavcev.

Na Inšpektoratu smo začeli z merjenjem klime in sicer preko promocije zdravja na delovnem mestu. Veseli me, da se je sestavila delovna skupina, ki sedaj dela na teh pobudah. Tudi pooblaščena zdravnica nam je pripravila celovito predavanje o izsledkih svojih anket in raziskav vseh naših sodelavcev.


Ko pomislimo na Inšpektorat, je prva asociacija nadzor. V največji meri nadzor delodajalcev. Vloga Inšpektorata je vse prevečkrat razumljena kot zaščita delavcev. Kako pa lahko pomagate delodajalcem?

Izobraževanje delodajalcev je naš naslednji velik projekt, kjer naj bi preko evropskih sredstev dobili nove sodelavce in razvili dialog tudi z delodajalci. Na podlagi izobraževanj, brošur in raznih informacij bomo vzpostavili močan sistem svetovanja, seveda tudi s ciljem manjšega števila kršitev.

Vendar pa si na vsakemu koraku želimo povečati vlogo Inšpektorata kot svetovalnega in ne zgolj nadzornega in represivnega organa. V Evropi so inšpektorati, sorodni našim, v resnici svetovalni; za Slovenijo je specifično, da izdajamo tudi globe.


Kakšne odnose imate sicer z delodajalci? Se obrnejo na Inšpektorat sami in z vprašanji?

Res, da vnaprej vzbujamo strah, vendar pa ob vsakem inšpekcijskem pregledu pogledamo, ali lahko podjetjem pomagamo in svetujemo, zato kazni velikokrat pri prvem pregledu ne izrečemo (razen seveda v evidentnih primerih resnih in nedopustnih kršitev). Ravno področje zdravja in varstva pri delu je odličen primer, kjer smo uvedli svetovalno prakso in vidimo, da se dobro obnese.


Se na vas obračajo tudi kadrovske službe iz podjetij? Prosijo za nasvete? So proaktivni?

Tudi to se zgodi, vendar v manjši meri. Na tem področju sodelujemo bolj z zbornicami in s sorodnimi institucijami delodajalcev. Tesno sodelujemo predvsem z izobraževanji ter s svetovanji delodajalcem, kako izpeljati procese, kje lahko iščejo prihranke tudi ob spoštovanju zakonodaje in svoje delo z ljudmi optimizirajo brez kršenja zakonodaje.

Velikokrat celo delavce same usmerimo nazaj k delodajalcu, če obstaja možnost za pogovor ali iniciativo. Tako da do delodajalcev nimamo negativnega mnenja in verjamemo, da bo trg samoiniciativno ločil dobre od slabih, enako kot to velja za trg delovne sile.


Se vas kadroviki bojijo?

Jaz mislim, da temu ni več tako. Kot rečeno, naši inšpektorji zelo radi svetujejo in ob prvem obisku pri manjših nepravilnostih ne izstavljamo glob, pač pa svetujemo predvsem v smeri ureditve zadev. Zelo pogosto seveda ravno kadrovskim delavcem.


Delo Inšpektorata je obširno, vsako leto pa si kot cilj zadate eno področje.

V bistvu smo vedno prvi, ki na podlagi prijav zaznamo neko deviacijo na trgu dela. Na podlagi tega si izberemo fokus in cilj. Običajno imamo eno ali dve akciji na mesec. Vsako leto organiziramo eno tematsko konferenco.

Lani smo bili osredotočeni na varnost in zdravje pri delu, letos pa smo vzeli pod drobnogled pravico do počitka in odmora, kar sodi pod delovna razmerja. Naše delo spremljamo preko informacijskega sistema, ki smo ga razvili skupaj s še nekaterimi inšpektorati. Glede na število inšpektorjev in veliko število poslovnih subjektov v Sloveniji smo z rezultati lahko zadovoljni. Imamo tudi dobre izkušnje s tem, da se naše pobude glede zakonodaje resno upoštevajo.


Se vam ne zdi, da so kršitve delovnih razmerij s strani delodajalcev posledica nefleksibilne in toge zakonodaje? Neke vrste začarani krog?

Absolutno se strinjam s tem, da so delodajalci zelo previdni pri zaposlovanju. Odpovedi delovnih razmerij niso preprosti procesi in največji problem s tem imamo ravno v javnem sektorju, kot je splošno znano. S tem problemom sem se na Inšpektoratu srečevala tudi sama.

Vendar pa je naš Zakon o delovnih razmerjih jasen in dobro definira to področje. Nedoseganje rezultatov oziroma odpoved delovnega razmerja je zelo težko dokazljivo, s tem se strinjam. Tudi zakonodaja je takšna, da nas zavezuje z roki. V tem primeru moramo biti točni in dosledni, pa je še vedno težko. Odpuščanje iz krivdnih razlogov pa je urejeno in preprostejše.

Moram pa priznati, da se še vedno čudim strahu pred zaposlovanjem za nedoločen čas, saj lahko zaradi poslovnih razlogov lažje prekineš delovno razmerje – predvsem v zasebnem sektorju.


Bi to morda rešil nov inštrument porušenega zaupanja kot razlog za odpoved?

Jaz sem prepričana, da se delavec in delodajalec morata dobro razumeti, sicer pač ne gre. Zato sem mnenja, da bi bil en tak inštrument, če seveda ne bo izkoriščan, dobrodošel.


Sindikati so že skočili v zrak.

Seveda so. Saj je bilo pričakovano. Vendar se čudim tudi slovenskim sindikatom, ki preprosto niso v koraku s časom. Vsi bi morali delati v isto smer. V Sloveniji je res zelo težko iskati nove inštrumente in uvajati spremembe, žal.

Problem ni Zakon o delovnih razmerjih, da se razumemo. Problem je v tem, da preprosto ni nobene realizacije in da gre večina primerov na sodišče, delavca pa velikokrat tudi neupravičeno vrnejo nazaj. Slovenska sodišča bi morala upoštevati in ustvariti sodno prakso.

Sicer pa Zakon že predvideva nekaj podobnega. Ob upoštevanju primerne odškodnine se delodajalec in delavec lahko razideta. Veliko delodajalcev to že uveljavlja.


Se vam zdimo konkurenčni z Evropo glede delovno-pravne zakonodaje?

Slovenska delovno-pravna zakonodaja je po mojem mnenju ena izmed najbolj liberalnih v Evropi. Daje veliko možnosti fleksibilnega prilagajanja dela.

Problem je izvedba zakona, kot sem že rekla. Vsak postopek mora biti izveden od začetka do konca, začne se pri delodajalcih, konča pa se nepričakovano na sodišču. Največji problem Slovenije je ta, da imamo izredno veliko število malih poslovnih subjektov, ki nimajo kadrovskih strokovnjakov in posledično tudi težko sledijo zakonodaji in postopkom.


Kaj je torej rešitev za mala podjetja?

Za začetek je preveč malih podjetij. Ampak če že so, bi morda bila rešitev za mala podjetja to, da zaposlujejo preko zaposlovalnih agencij. Na tej točki moram povedati, da se je stanje na področju zaposlovalnih agencij zelo uredilo. Ker so ugotovili, da nimajo zaupanja in dovolj velikega bazena za zaposlovanje, so začele agencije odpirati svoje kadrovske službe in dejansko skrbijo za svoje zaposlene in za njihov razvoj ter se povezujejo s podjetji. Je pa res, da je na tem področju zakonodaja zares restriktivna. Morda je tudi to vzrok, da so se agencije dobro organizirale in uredile.


Malim podjetjem predlagate zaposlovanje preko zaposlitvenih agencij?

Mali delodajalci, s.p.-ji, podjetja s tremi zaposlenimi, lahko tudi več, nimajo ne časa ne znanja za primerno zaposlovanje, za upoštevanje vseh postopkov, za razvoj svojih zaposlenih. Tudi njihovo poslovanje mora biti skrbno načrtovano in spremljano. Zato je veliko bolj preprosto, da je za to poskrbljeno drugje (podobno kot za računovodske storitve). Zaposleni preko agencij pa morajo biti tako ali drugače deležni enake obravnave, kjerkoli že delajo.


Ali je slovenska zakonodaja še dovolj dobra za pričakovanja nove generacije ter uveljavljanje novih trendov (delo od doma, delo na daljavo, daljši dopusti, več svobode ...)?

Jaz mislim, da se da z doslednim upoštevanjem Zakona o delovnih razmerjih marsikaj narediti. Zakonodajne okvire je treba upoštevati tudi zato, da imaš kot delavec dobro zaščito. Prilagoditi bi morali drugo zakonodajo, ne delovno-pravne. Davčna zakonodaja je zelo nefleksibilna. Če pogledamo »part time job«, ga delovno-pravna zakonodaja omogoča, vendar ostala zakonodaja človeku ne omogoča nobene druge zaščite, recimo zagotovitve delovne ali pokojninske dobe.

Že zelo dolgo nazaj sem predlagala izenačitev višine prispevkov zaposlenih in samostojnih podjetnikov. Cena mora biti dovolj visoka, da zadosti potrebe državne blagajne. Moje stališče je bilo, da bi morali manj pravic dati zaposlitvi za nedoločen čas in več pravic drugim oblikam dela. Če bi recimo znižali prispevke za zaposlovanje ter malenkost zvišali prispevke za s.p., bi to lahko izenačili in mirno uveljavljali fleksibilnost, ki jo omogoča zakonodaja.

Samostojni podjetniki nimajo enakih pravic, saj nimajo bolniškega dopusta, dopusta in ostalega. Zato ta problematika nima zveze z delovno zakonodajo, stvari bi morali urejati z davčno, pokojninsko in drugo zakonodajo. Irska je to naredila in težav s tem nima več. Tako so uravnotežili trg, samozaposleni pa so ostali samo tisti, ki so dovolj prepričani vase in uspešni, da zares zaslužijo ter poskrbijo sami zase.

Nevarne so nove oblike dela, recimo preko spleta, kjer nekdo nekomu nakaže denar naravnost na njegov račun. Brez nadzora, brez zaščite.


Morda je država sama kriva, da ima delovno razmerje med novo generacijo tako slab prizvok?

Seveda, saj je predrago. Ko je država podražila avtorske pogodbe, se je večina usmerila v samostojno podjetništvo, ki je cenejše. Stanje kot je danes, je seveda mamljivo, kar je človeško. Slovenija nima izenačitve niti med kategorijami, kot so upokojenci in s.p.-ji, in dejansko se pojavlja nelojalna konkurenca.


Zaposlovanje tujcev – procesi so zapleteni in pogosto nečloveški. Korporacije si morda lahko privoščijo to birokracijo, mala in mlada zagonska podjetja pa v veliki meri ne. Govorim predvsem o profilih strokovnjakov, ki jih Slovenija potrebuje za razvoj.

Drži, za nekatere poklice nimamo omejitev in država je to odprla – delovno dovoljenje ni potrebno, kot na primer za varilce. Je pa res, da še nismo razmišljali o visoko izobraženih in iskanih profilih. Dodaten problem je, da je zaposlovanje tujcev urejeno z dvema različnima zakonoma, ki ju pokrivata MNZ in MDDSZ, in postopki so zapleteni. In ja, se strinjam, da tudi Slovenija potrebuje strokovnjake, ki jih nima in so ključni za razvoj ekonomije. Tak kader gotovo ne stoji na Zavodu in išče službo. Je pa res, da je Zakon o zaposlovanju tujcev nov in roko na srce – težko razumljiv. Ureja veliko statusov tujcev, ki delajo v Sloveniji.

Imam pa sicer dobre izkušnje s tem, da se naše pobude glede zakonodaje resno upoštevajo.



REVIJA HR&M

JE NEPOGREŠLJIVA SOPOTNICA ...

... voditeljev, HRM managerjev in vseh strokovnjakov, ki se ukvarjajo s področjem vodenja, razvoja ljudi.
Priporočamo jo tudi managerjem, ki vršijo svoje kadrovsko poslanstvo in jim ni vseeno, kako voditi zaposlene.


K branju so vabljeni tudi vsi drugi, ki želijo z odličnim vodenjem in ravnanjem z ljudmi pri delu dosegati
nadpovprečne rezultate.